Nenadoma smo začutili lastno izjemo krhkost in ranljivost. COVID-19 od nas zahteva ukrepe, ki nam preprečujejo, da bi se sploh približali drugim. Razdalja je še vedno eden najuspešnejših ukrepov za preprečevanje širjenja virusa in je zato obvezen.
Ta samoomejitev je izzvala celo vrsto pogumnih načinov, kako okrepiti poslanstvo z nesebičnimi in človeškimi nagibi. Salezijanski vzgojitelj se ob tem lahko vpraša: Kakšen resnični in skladen pastoralni odgovor dati v času pandemije? S kakšnimi izzivi? S kakšnimi merili? Kakšna je naša motiviranost?
Če je potreba po skrbi in oskrbi človeškega bitja bistvenega pomena, je pastoralna skrb zanj danes prednostna naloga. Skrb ni le »pastoralno delo«, temveč tem časom primerno praktično spremljanje.
Glede na vse, kakšne kriterije naj bi sprejeli za ustrezno vzgojno-pastoralno delovanje? Kje začeti s pogledom na to zapleteno resničnost? Drznimo si predpostavljati, da se naš evangelizacijski pogled začne vrteti okoli treh globokih in nujnih kazalcev: ustvarjalnost, drznost in razločevanje. Dodajmo tem kazalcem nekaj usmeritev:
- Čas koronavirusa je priložnost, da se ustavimo. Bolj kot kdaj koli je potrebno razviti navado razločevanja, zdravo hermenevtiko, ki spodbuja k vprašanjem: Kaj nam želi Gospod v tem zgodovinskem trenutku sporočiti? Kaj se iz tega učim? Kaj sem zamudil? Kaj je bistvenega pomena?
- Ne smemo pozabiti, da kriza povzroči tudi bolečino. Zaradi tega je potrebno prisluhniti trpljenju, stopiti iz samega sebe ter se osredotočiti na fizična in psihična obrobja, na katere smo poklicani kot Cerkev.
- Pastoralna skrb pomeni spremljanje procesov osebnostne izgradnje: gre za »samarijansko razsežnost vere«, tiste pastoralne predpostavke, ki v vsakem položaju osebne in družbene bolečine in krize vidi priložnost za osebnostno obnovo in rast.
- Samoomejitev rešuje človeška življenja, prav tako pa nam pomaga pri potrebni spravi z lastno krhkostjo. Ljudje občutimo, da vsakršna napaka v celotnem kolesju življenja poruši ravnovesje na pomembnih področjih.
- Vse te namige smemo in moramo povezati z izkušnjami bližine, praktičnimi odgovori in dejansko naklonjenostjo. Učinkovite strategije da, a z naklonjenostjo, ki omogoča zavestno in solidarno podporo.
- Ranljivost ni glavni junak samo osebe, ki je spremljana. Navzoč je tudi v življenju spremljevalca, skrbnika. Vstajanje je »čudež« vseobsegajočega življenja v Jezusovem imenu. In v tem potekajo naša srečanja, naša opogumljanja, naše poslušanje in naša molitev.
Miguel Ángel Garcia Morcuende, SDB
vrhovni svetovalec za mladinsko pastoralo