Priče smo zločinom proti človeštvu

Morda se ponavljam, a tudi trpljenje in nesmiselno nasilje se ne konča že osmi mesec in to mi ne dovoli biti tiho. Trenutno se Etiopija ponaša z mirnimi volitvami in s tem polni mednarodne medije ter ponovno odvrača pozornost od grozot, ki se dogajajo znotraj njenih meja. Demokracija, mir in svoboda za vse, razen za severno pokrajino. Že osem mesecev civilisti umirajo v strelnih napadih, pokolih in množičnih posilstvih na številnih lokacijah. Mednarodna skupnost ocenjuje tukajšnji scenarij kot dnevno stopnjujočo se in najhujšo humanitarno krizo. Priče smo zločinom proti človeštvu. Trpljenje, ki ga prenaša civilno prebivalstvo, vključno z otroki, je nepopisno. Vojna še vedno poteka in zaradi tega je zelo težko dostopati in pomagati pomoči potrebnim.

Zavetišča za prebežnike rastejo kot gobe po dežju

Družbene strukture so porušene, trg dela in družbeno življenje na sploh je ustavljeno. Pet in pol milijona ljudi je odvisnih od pomoči, ki pa je ni, vsaj ne zadosti, predvsem zaradi omejevanja dostopa pomoči do mnogih lokacij, kamor so se ljudje zatekli, pa tudi zaradi ogromnih razsežnosti potreb.

Mnogi so pobegnili od doma, da si rešijo življenje. Po pokrajini se vsakodnevno odpirajo nova zavetišča za sestradane pribežnike pred razbojniki, ki napadajo domove, pobijajo nedolžne ljudi, puščajo za sabo sirote, uničujejo rodovitne površine, pokradejo ali pobijejo živino, posiljujejo in mučijo ženske ter izvajajo nepopisne  grozote, zločine proti človeštvu.

Naenkrat so postali brezdomci, lačni in travmatizirani, življenjsko ogroženi zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravstvenih težav. Hkrati pa vlada vztrajno zanika in zagotavlja, da v državi, vključno s severno pokrajino, ni težav s hrano. Ni človeških pojasnil za takšno vedenje.

Na temelju ocen iz začetka junija je okoli 1,7 milijona razseljenih ljudi, ki so morali pobegniti od doma. Od tega jih je samo v tamkajšnjem glavnem mestu okoli 300.000, v drugih mestih pa po 250.000, 70.000, 130.000 in 400.000, kjer tudi salezijanci skušajo pomagati z osnovnimi potrebščinami.

V glavnem mestu severne pokrajine jih je v 23-ih zatočiščih okoli 50.000, drugi se skrivajo po mestu in domovih. Tamkajšnji prebivalci nudijo zavetje v svojih domovih, dokler je mesto še varno. A težava je, da streha nad glavo tako v domovih kot v zatočiščih ni dovolj za preživetje. Pomanjkanje hrane, dostopa do hrane in virov preživetja je pereč problem. Sočasno pa število razseljenih ljudi vsakodnevno narašča, saj poboji po pokrajini še vedno potekajo in ljudje še vedno bežijo za življenje. Po oceni Centra za koordinacijo pomoči v izrednih razmerah je večinoma razseljenih žensk in okoli 13 % otrok, mlajših od pet let. Neprenehoma se odpirajo nova zavetišča.

Nasilje najbolj občutijo najšibkejši

Po skoraj osmih mesecih v severni pokrajini še vedno vladajo napetosti in nasilje. Naraščajoče število mrtvih in še bolj tistih, ki potrebujejo pomoč v različnih oblikah. Sto tisoči so se zatekli v relativno varne kotičke in zatočišča znotraj pokrajine, mnogo v sosednji pokrajini, okoli 80.000 pa jih je prebegnilo v sosednjo državo. Ko to pišem, zvem o včerajšnjih novih napadih okoli glavnega mesta severne pokrajine. Ustavljen je letalski promet in ponovno zaprte vse ceste. Tarča je bila tržnica in najmanj 43 civilistov je izgubilo življenje, še enkrat toliko se jih bori za življenje. Odgovornost tudi tokrat prelagajo eden na drugega.

Poleg lakote naraščajo tudi zdravstvene težave, povezane s pandemijo in naraščajočimi primeri covid-19, pomanjkanje čiste vode in splošnih higienskih pogojev, kar prinaša mnoge bolezni. Prebivalstvo se poleg osnovnega pomanjkanja sooča z resno družbeno-ekonomsko krizo, ki najbolj prizadene otroke, ostarele in ženske.

Večina državnih in zasebnih struktur ter podjetij je izropanih ali uničenih. Če ima kdo slučajno denar, tako ali tako ne more priti do nobene storitve, saj nič ne deluje, razen morda v glavnem mestu. Večina bolnic in zdravstvenih centrov je izropanih ali uničenih. Dostop do vode in sanitarnih sredstev in prostorov je skorajda nemogoče. Dodatno še posebej trpijo ostareli, otroci, invalidi, bolni.

Ženske z otroki so najbolj nemočne, saj pred različnimi vrstami nasilja in zlorabe ne morejo zaščititi otrok in sebe. Zlorabljajo in posiljujejo jih neposredno pred svojo družino. Mnoge matere so priča nasilni smrti svojih otrok v lastni hiši. Majhni otroci gledajo, kako vojaki morijo njihove starše. Med begom, na poti v glavno mesto in druga mesta, vidijo trupla, uničene in goreče hiše in kmetije. Vse to jim pušča težke čustvene motnje, ki jih bodo nosili s seboj v prihodnost, če jo bodo dočakali.

Posledice oboroženih napadov so navadno razpad družin, frustracije, travma, spolno nasilje in zlorabe ter mnogi drugi družbeno-psihološki zapleti v družbi. Večina žensk, otrok in ostarelih se zaradi vsega, čemur so priče, posledično v zavetiščih soočajo z depresijo in zdravstvenimi zapleti. Potrebujejo veliko psihološke pomoči, da bodo lahko preboleli nastale čustvene rane, brezup in tesnobnost.

Nenehna pomoč salezijancev

Nekdo je dejal, da je vsaka izredno grozna situacija hkrati priložnost za izredna dobra dela. Le-ta dajejo upanje v brezupni situaciji. In gotovo jih je veliko.

Salezijanci so v Etiopiji pomagali že v 80-ih letih, v času najhujše lakote, ki je zahtevala več kot milijon žrtev. Takrat so bili pobudniki humanitarne pomoči in njihov začetek je bil ravno v severni pokrajini. Tisti, ki so pomagali že takrat, sedaj pravijo, da je prihajajoča situacija mnogo hujša. Tudi če se vojna takoj konča, si ljudje in zemlja še dolgo ne bodo opomogli. Salezijanci so nosilci upanja in pomoči tudi v teh časih. Tako v glavnem mestu države kot v severni pokrajini so takoj po začetku vojne začeli pomagati tistim, ki so preživeli, prebegli v zatočišča in potrebujejo osnovne življenjske potrebščine. Skupaj z nekaterimi katoliškimi ustanovami so začeli z zbiranjem in razdeljevanjem hrane, oblačil, higienskih in sanitetnih pripomočkov (razkužila, maske, plenice, mila …), zdravil in vode. Opremljajo zavetišča, da so bolj primerna za bivanje (popravila sten in oken, opremljanje z odejami, jogiji, kuhinjskimi pripomočki in opremo za pripravo osnovne hrane kot je kruh). Pomagajo najšibkejšim, torej ženskam z otroki in ostarelim, pa tudi drugim, ki potrebujejo pomoč. Vzpostavili so rezervoarje za vodo v neposredni bližini zatočišč s pribežniki in skrbijo čim pogostejšo dostavo cistern s pitno vodo (v ta namen so kupili cisterno s kapaciteto 10.000 litrov). Vse to s pomočjo, ki prihaja od zunaj. Zbrana sredstva za pomoč v severni pokrajini gredo za nakup teh sredstev in jih na kamionih odpeljejo na sever, saj tam nakup ni mogoč ali pa so cene večkrat višje od cen v glavnem mestu države.

Razlogi za upanje

Do sedaj smo iz različnih držav zbrali in razposlali za dobrih 400.000 evrov pomoči. Veliko, bi rekli, polno upanja. A glede na to, da trenutno pet milijonov ljudi nenehoma potrebuje pomoč in da vsak dan dobivamo poročila o novih grozotah, ne smemo odnehati prositi za pomoč.

Poleg nenehnih prošenj za pomoč pa organizirajo tudi domačine, ki niso ostali čisto brez vsega, da zbirajo, kar se zbrati da, in pomagajo pribežnikom iz najbolj ogroženih krajev. Čudovita solidarnost med vsemi trpečimi. Tisti, ki še imajo hišo oziroma bivališče, pod svojo streho sprejemajo tiste, ki so ostali brez. Čeprav tudi sami ne vedo, od česa bodo živeli, to ni ovira za radodarnost in solidarnost do rojakov.

Drug razlog upanja mi daje poročilo sester (Daughters of Charity), ki so v zatočiščih začele psiho-socialno in pedagoško pomoč najmanjšim ter najbolj ranljivim in ranjenim. Očitno je, da vojna pušča mnoge negativne psihološke posledice v celotni pokrajini, saj so ljudje podvrženi mnogim travmam, nasilju, zlorabam.

Da bi zmanjšali trpljenje ljudi, so sestre začele s programom, ki so ga pred vojno sicer izvajale v vrtcu, ki sedaj ne deluje. To je bila psihološka podpora v obliki neformalnega pouka in izobraževalnih srečanj za izobraževanje najbolj ranljivih in prizadetih skupin (majhni otroci in njihove mame).

V štirih zavetiščih v glavnem mestu pokrajine so začele zbrati najmlajše in jim nuditi izobraževalni program po principih montessori pedagogike. Izmed odraslih so izbrale možne učitelje in jih s kratkim treningom usposobile za preprosto poučevanje otrok, ki jim vsakodnevno nudijo izobraževalni program z raznolikimi metodami. Hkrati naslavljajo tudi njihove starše (večinoma le mame), kako pomagati otrokom v njihovih čustvenih potrebah in preboleti preživelo travmo.

S pomočjo psihologa in pedagogov na samem kraju redno svetujejo skupinam in posameznikom, kjer se osredotočajo predvsem na zdravljenje travm, obvladovanja stresa, odpornost, ozaveščanje glede zaščite in nege otrok. Pomagajo otrokom, mladim in odraslim, ki jim nudijo treninge o teh temah, da bodo okrepljeni in v pomoč svojim otrokom.

Zavedajo se, da za relativno zdrav razvoj ni dovolj le hrana. Ustvarjajo okolje, kjer se otroci počutijo varne in z različnimi metodami po montessori pedagogiki spodbujajo ustvarjalnost in učenje z namenom, da prebolijo doživete travme in jih pripravijo za življenje in učenje v prihodnosti, ko se bo položaj normaliziral. Kljub vsem omejitvam in težavam, ki jih prinaša trenutna vojna, skušajo uporabiti čim več različnih metod in učnih gradiv za čim bolj celostno pomoč, v prvi vrsti za celjenje psiholoških vojnih ran otrok.

Delujejo v štirih zavetiščih, kjer je bilo pred enim mesecem 9120 pribežnikov (sedaj jih je že mnogo več), osredotočili pa so se na otroke od tri do šest let. V spodbudnem in varnem okolju jim pomagajo, da se spet počutijo varne, sprejete in svobodne in tako odprejo poti za učenje in rast.

Aktivnost (za otroke in treninge za odrasle) redno izvajajo že nekaj mesecev in poročajo, da je počutje otrok vidno boljše, vedno bolj so odzivni, starši pa so tudi seznanjeni za vzgojo in skrb zase in za otroke, niso le pasivni med čakanjem na boljše čase. Poleg tega  se v sklopu programa dotikajo tudi drugih problematik, še posebej z epidemijo covid-19, saj so se ljudje v življenjski ogroženosti zaradi vojne nehali ščititi pred okužbo, čeprav le-ta tudi tudi tu še vedno terja številna življenja.

Zgodb upanja je prav gotovo veliko več. Sproti spremljamo dogajanje in naraščajoče številke, hkrati pa spodbujamo in podpiramo tiste, ki pomagajo na licu mesta. Med pisanjem prošenj za pomoč si želim, da bi lahko šla iz varnega glavnega mesta kar tja na sever in poprijela za delo na licu mesta. Ni pametno, si bo marsikdo mislil, a tudi vojna ni pametna, trpljenje še manj. Toliko nesmislov je v vsej situaciji, da je iti na pomoč še najbolj smiseln odgovor. Če bo le možno … ko bo možno. Volja je, kaj pa bo, ne vemo. To je realnost Etiopije in njena edina stalnost: nestalnost.

Polona Dominik, SalS