Za nami so prve postne duhovne vaje, ki so zaradi nastalih razmer potekale izključno prek spleta. Kako so prejšnji teden občutili animatorji in udeleženci, pa si lahko razberete iz vtisov oz. razmišljanja Eme in Ane.
Dobro se spomnim dneva, ko sem izvedela, da postne duhovne vaje na Pohorju odpadejo. Prelili ste me jeza in žalost. Pa toliko dela, moči in časa sem vložila v pripravo na gradivo. Pa tako dobra tematika je (bila). Mladi pa tega ne bodo deležni. Minil je teden, dva in je na plano prišla ideja, da bi PDV poskusili izvesti na spletu. Cinično sem v mojih mislih razmišljala: ja, super. To bo pa res fajn in učinkovito. Ampak sem se vdala in prepustila, da se ta ideja razvije in dodela. Jutro prvega dne. Občutki: živčnost, napetost, neprijetnost. Misli: kaj sploh pričakovati, to bo nekaj zelo nenaravnega, čudnega. Večer prvega dne. Občutki: olajšanje, veselje, vznemirjenost, upanje, sreča. Misli: komaj čakam na jutri!
Iz dneva v dan sem v večjem veselju pričakovala nov video, osebno delo, predvsem pa skupni pogovor z mojo skupino. Kaj mi bodo dekleta povedala in kaj jim želim jaz sporočiti.
Iskrenost, globoka vera, iskanje Boga, nasmehi, srčnost, globina, povezovanje in nova prijateljstva. To so besede s katerimi bi opisala ta teden.
Na koncu pa lahko dodam le: Bogu hvala za iznajdljivost in Bogu hvala za internet!
Priznam, nisem imela vedno enako močnega odnosa do evharistije in Boga. A zavedam se, da je le-ta iz dneva v dan močnejši. Postopno začnem čutiti, da sem brez Boga nič. Bog me je ustvaril ker me je imel v načrtu. Sama si želim, da bi mu vedno znala povrniti dobroto, in biti dovolj dobra zanj. Ampak kaj, ko me včasih zanese – sem le človek, a se trudim tudi vsako napako, ki jo storim popraviti. Kako?
Prvi korak je moja odločitev. Če si bom sama to zares močno želela, in mi ne bo vseeno, sem že na dobri poti k odrešenju in osebnem zadovoljstvu.
Nato bom molila kesanje. Ampak ne nepremišljeno, temveč bom molila tako, da se bom ob vsaki izgovorjeni besedi zavedala pomena. Le tako si lahko na nek način preprečim ponoviti isto napako. Pa boste rekli, da ni mogoče, in da človek vedno ponavlja napake. Seveda, a najmanj kar lahko naredim, je to, da prosim za odpuščanje in izboljšanje ter močen karakter, da se mi ta spodrsljaj ne bo več tolikokrat ponavljal.
In kot tretji korak, a tudi najpomembnejši, pa je sveta maša, oziroma evharistija. Najmanj enkrat na teden ima vsak od nas priložnost, da se ponovno duhovno napolni. Vsako nedeljo si predstavljam kot dan, t.i. “recharge day”, da se duhovno napolnim – iz 0 % vsaj na 90 %. Samo tako, bom lahko tudi v prihajajočem tednu zares motivirano in z optimizmom opravila prav vsako stvar. Je pa tudi res, da pri celotni stvari “polnjenja” največ šteje to, da si sama zares želim. Da v meni gori želja. Potem se lahko napolnim na 100 %.
Iz osebne izkušnje lahko povem, da tisto, za kar Boga v nedeljo zares prosim, mi bo v
prihajajočem tednu dejansko naklonil. Z Njim se lahko pogovarjam vse. Nikoli me ne bo obtožil in sodil. Sprejel me bo. A tudi sama mu bom odprla srce, in Mu prisluhnila. Morda pa ima nekaj za povedati tudi On.
In tako v nedeljo iz cerkve lahko stopim za nešteto odtenkov srečnejša, motivirana ter pripravljena za nov teden. Rada zaokrožim svoje misli, zato mi prija sprehod domov. Opazim naravo – čudovita je! Zavem se, da sem del nje. Slednje me naredi najsrečnejšo pod Soncem.
Nikoli ni bilo rečeno, da bo komurkoli v življenje samo lepo, in bo nenehno srečen. Pridejo
preizkušnje, tako kot na naši osebni ravni, kot tudi v naših odnosih. Kar je najbolj pomembno je to, da vsako težavo, ki jo imamo, v nedeljo prinesemo k Bogu. Pred Njim se nam nikoli ni bilo treba skrivati. On nas sprejema takšne kot smo.
Vsa gradiva so na voljo na strani donbosko.si/pdv, vsi video nagovori pa na YT Don Bosko Slovenija.
