Upam si reči, da letos boljšega PDV termina ne bo. V manjši meri zaradi tega, ker je to edini termin PDV, ki je oziroma bo letos izveden, v večji meri pa zaradi razlogov v zapisu, ki sledi.
Ob zahajajočem soncu, smo se začeli zbirati mladi z različnih vetrov, nekatere je veter sem zanesel prvič, vendar gotovo ne po naključju. Dom na Bledu nas je pričakal opremljen z razkužili za telesno zaščito, za duhovno varnost pa je bilo poskrbljeno z letošnjim programom, ki je temeljil na odnosih do soljudi in do Boga.
V skupinskih katehezah smo poglobili pomen odnosov in trud, ki je potreben, da jih vzdržujemo. Ugotovili smo, da odnosi preko družabnih spletnih omrežij ne sežejo do intimnosti, ki je mogoča le pri srečanjih v živo. Ponovno smo odkrivali lepoto Jezusovega darovanja, ki se nam vsakič znova pusti uživati pri mašnem darovanju. Želi priti v nas, na konkreten način. Evharistija pomeni zahvala – za darovanje Jezusa na križu, za vsakega izmed nas. To smo premišljevali tudi ob križevemu potu, in adoraciji in se tako na poseben način pripravljali na spoved. O moči evharistije so nam spregovorili tudi gostje: pater Miran Žvanut in bodoča jezuita iz noviciata.
Na sončno soboto se nismo mogli upreti izletu do Blejskega jezera, med katerim smo utrdili znanje o poglabljanju medsebojnih odnosov in prešli iz teorije v prakso. Jezero je uspelo premamiti le redke, zato v vodi ni bilo pretirane gneče. Plavanje je bilo kratko, saj so iz obale prihajali pozivi za skupinsko fotografiranje. Imeli pa smo tudi veseli večer, ob katerem smo poleg glasilk, napenjali tudi možgane.
Če bi moral vse strniti, bi ob koncu letošnjih postnih duhovnih vaj dejal, da jih v bistvu ni konec – saj so medsebojni odnosi, še posebej intimni, nekaj živega, potrebnega truda in negovanja- to naj bo naš izziv v letošnjem postu. Preko pristnih odnosov v naša življenja vstopa jezus. In kaj je lahko lepšega v pričakovanju Velike noči?
Tomaž Kopač
