Zdravniški konzilij dikasterija za zadeve svetnikov je 30. marca 2023 priznal nerazložljivo ozdravitev, ki jo pripisujejo priprošnji častitljivega Camilla Costa de Beauregarda, škofijskega duhovnika (1841–1910), »intenzivnega keratokonjunktivitisa z edemom roženice, močnega perikeratičnega vnetja, pordelost in vnetje očesne veznice, fotofobije in solzenje desnega očesa zaradi nasilne travme z rastlinsko-repinčevim sredstvom.« Domnevni »čudež«, ki se je leta 1910 zgodil otroku Renéju Jacquemondu, bo, če ga bodo kot takega potrdili teologi in kardinali, častitljivega Camilla Costa de Beauregarda pripeljal do razglasitve za blaženega.
Dva zdravnika vatikanskega konzilija sta predhodno preučila primer in oba podala pozitivno mnenje. Dosje z medicinsko dokumentacijo in pričevanji je bil nato uradno predstavljen zdravniškemu konziliju, komisiji sedmih zdravnikov, ki je dal pozitivno mnenje.
Častitljivi Božji služabnik Camille Costa de Beauregard se je rodil v Chambéryju 17. februarja 1841 kot peti od enajstih otrok markizu Pantaleonu, podaniku kralja Charlesa Alberta, in gospe Marti Saint-George de Vérac. Po končanem šolanju v redovnih internatih je doživel obdobje zmedenosti. Ko je našel pravo pot, je novembra 1863 vstopil v francosko semenišče v Rimu in 26. maja 1866 prejel duhovniško posvečenje v baziliki svetega Janeza v Lateranu.
Ko je še eno leto preživel v Rimu, da bi se izpopolnil v študiju, je zavrnil vstop na Akademijo cerkvenih dostojanstvenikov, da bi nadaljeval diplomatsko kariero, in se vrnil v škofijo v Chambéryju, kjer je 3. avgusta 1867 prevzel nalogo pomočnika župnika v stolnici. Istega leta je epidemija kolere pustila številne sirote: zbiral jih je v stolnem prezbiteriju in se povsem posvetil njihovi vzgoji. Posvečal se je tudi ubogim in potrebnim slojem, zlasti delavcem vzajemnega društva »Sv. Frančišek Saleški«.
Po skromnih začetkih sirotišnice v Le Bocage (Chambéry) je ta doživela izjemen razvoj: zgradili so več prizidkov, ki so lahko sprejeli do 175 gostov. Častitljivi Božji služabnik je osebno skrbel, tudi do najmanjših podrobnosti, za vodenje svojih hiš, delavnic in kmetije za vzgojo kmečke mladine. Kot vzgojitelj je bil vnet za krščansko vzgojo mladih, jih individualno poučeval, zase je pridržal tudi verouk. V Savoji so ga poznali vsi in ga občudovali ter imenovali »oče sirot«. Da bi se lahko popolnoma posvetil svojemu delu, je dvakrat zavrnil škofovsko službo in daroval vse premoženje svoje družine za delo, ki je bilo sčasoma zaupano francoskim salezijancem in ga zdaj vodi Fundacija Bocage.
Skromen, reven, nenavezan na posvetne dobrine in časti, je živel edino junaško zavezanost dobrodelnosti do sirot. Umrl je 25. marca 1910. Njegovi posmrtni ostanki so bili prenešeni v Bocage leta 1911. Odlok o začetku postopka za priznanje svetništva se je začel 25. januarja 1961, odlok o junaških vrlinah pa je bil potrjen 22. januarja 1991.
Od samega začetka postopek za priznanje svetništva Camilla Costa de Beauregarda vodi vrhovna postulatura salezijancev. V teh letih je vrhovni postulator Pierluigi Cameroni ob sodelovanju in podpori nadškofije Chambéry, odbora Costa de Beauregard in Fundacije Bocage spremljal in spodbujal postopek častitljivega.
ANS
