Učenje s prakso in praksa za boljše učenje. Brez izkoriščanja, varno, z zakonsko zaščito, predvsem pa v povezanosti učiteljev, podjetij in družin vajencev z dogovorom: vzajemna zaveza k rasti. To so cilji, h katerim si je v Turinu prizadeval sv. Janez Bosko 8. februarja 1852 ob podpisu listine, ki jo mnogi imenujejo prva vajeniška pogodba. Mineva 170 let, a ta pogodba je vsebinsko še vedno veljavna in aktualna.
Še vedno je sporočilna – zlasti v sedanjem obdobju – ne le glede vrednosti vajeništva, ampak na splošno usposabljanja na »delovnem mestu« in potrebnega sodelovanja med šolami in podjetji. Salezijanci in sestre hčere Marije Pomočnice, ki po svetu vodijo tehnične in obrtne šole, pojasnjujejo, kako možnost, da lahko mladi doživijo izkušnjo šolanja in dela, seveda v zakonskih okvirih in v tesnem sodelovanju s centri za usposabljanje, zanje predstavlja dragoceno priložnost. Pod pogojem, da vsi delajo v skladu z dogovorom. Toda kako pristopiti k pravilnemu in pravičnemu sporazumu? Videti je, da je to, kar je pripravil in napisal don Bosko, najboljša in najučinkovitejša sinteza.
Pogodba se začenja z »zvezo«, kar je posebej poudarjeno in je še danes navdih za formatorje: gre za zavezo med delodajalcem, delavcem, vajenčevo družino in vzgojiteljem. Z natančnimi besedami zaznamovan »dogovor« izpred 170 let je aktualen še danes. Z jasno pisavo v dobri italijanščini lahko beremo njegovo vsebino. Februarja 1852 je mizar Jožef Bertolino v Turinu sprejel »zavezo« poučevati »umetnost mizarstva« mladega Jožefa Odassa »za obdobje dveh let«. Nudil mu bo »potrebna navodila in najboljša pravila v učenju in praksi za prej omenjeno umetnost«. Tudi vajenec se »zavezuje« k »pripravljenosti, prizadevnosti in pozornosti« pri učenju. Delo bo plačano, mladega bodo »odkrito« spremljali, kaj počne in kako se obnaša. A tudi Bertolino je tudi dolžan dobro ravnati s svojim vajencem tako, da mu sledi in mu daje »primerna zdrava navodila, ki jih dober oče daje svojemu sinu«. Pogodba v šestih točkah obsega štiri stani, na koncu pa so jo podpisali štirje ljudje: delodajalec, vajenec, njegov oče in Janez Bosko.
Med vrsticami lahko vidimo, da je ključna beseda sodelovanje ali zavezništvo. Kar je veljalo leta 1852, velja tudi leta 2022. Tako kot pred 170 leti je tudi danes pot od učenja do dela trda in strma. Za vsakogar, nekoč za Jožefa Odassa in danes za tisoče mladih: nanjo se je treba le podati na pravi način.