Nekaj dni po zaključku škofovske sinode o panamazonski regiji udeleženec sinode, salezijanec Rossano Sala, predstavlja prvo analizo tega pomembnega cerkvenega zborovanja.
Krik ubogih in zemlje
V nedeljo, 27. oktobra, je papež Frančišek ob Angelovem čaščenju pozdravil vernike in spregovoril o pravkar zaključeni sinodi. Povedal nam je, da nas je dosegel »krik ubogih, skupaj s krikom zemlje, prihajajoč iz Amazonije. Po teh treh tednih se ne moremo pretvarjati, da ga nismo slišali. Glasovi ubogih, skupaj z mnogimi znotraj in zunaj sinodalnega zbora – pastirji, mladimi, znanstveniki – nas silijo, da ne ostanemo ravnodušni«.
Kaj lahko rečem v prvem odzivu, glede na duhovno izkušnjo, ki sem jo živel od 6. do 27. oktobra? Zagotovo bi bilo več stvari: v mojo dušo so se vtisnili nekateri posegi posameznih sinodalnih očetov, ki so k nam prenesli krik ubogih in zemlje; zelo sem hvaležen zaradi bogastva izvedenega dela v majhni skupini, ki sem ji pripadal; kakšen trenutek je bila odločujoča beseda papeža Frančiška, ker nas je prisilil, da smo se ukvarjali s tem, kar je bistveno in pustili ob strani nepotrebne stvari. Tudi različne vizije in pogledi, ki so se v različnih trenutkih pojavili med delom, so bili del normalne dinamike sinode, kjer sta bili »odkrito govoriti« in »s spoštovanjem poslušati« dve temeljni pravili, ki sta omogočili, da smo kot bratje in sestre v veri lahko skupaj stopali po tej poti.
Pristop ob zadnjih dveh sinodah
Zame je povsem naravno primerjati obe sinodi, ki sem ju živel: oktobra 2018 sinodo o mladih in letos sinodo o Amazoniji. Prva je bila »redna« v smislu enakovredne prisotnosti 114 škofovskih konferenc iz celega sveta; druga je bila »izredna« v smislu celotne prisotnosti sedmih škofovskih konferenc z ozemlja Amazonije. Na prvi sem bil posebni tajnik, torej sem bil vpet v proces od začetka in nato tudi protagonist v pisanju končnega dokumenta, seveda skupaj s strokovnjaki; na drugi sem bil »preprost« sinodalni oče med drugimi, četudi je nato prišlo papeško imenovanje, da sem del »uredniške skupine« (ki ima, ne glede na ime, resnično samo nalogo preverjanja in potrditve končnega dokumenta in nobene naloge pisanja vsebine dokumenta). Na prvi so bili slušatelji mladi in njihov glas je bil močan, živahen in konstruktiven; na drugi so bili slušatelji domorodci, ženske in animatorji občestev, ki so prinesli konkretnost svoje izkušnje vere.
Vedno bolj sem dojel, da so težave vseh težave vsakega in da je vsak majhen del cerkve drobec, ki se nanaša na vse. Tako je bila »izredna« sinoda venomer nekaj »rednega«, ker se tiče vseh; vsaka »redna« sinoda mora biti nujno vedno »izredna«, to je, se mora konkretizirati v vsaki delni cerkvi.
Dve pljučni krili sinode
Počasi sem se zavedal, da je treba na sinodo, ki bi bila vključujoča, potrebo gledati kot dihalni aparat Cerkve na poti v zgodovini. Kot imamo v telesu dve pljučni krili za dihanje, smo imeli tudi na sinodi o Amazoniji dve pljučni krili.
Prvo pljučno krilo se imenuje Veselje evangelija, dokument, ki kaže misijonarsko smer, ki jo papež Frančišek vtiskuje v celotno življenje Cerkve. To ni samo tema, ki se ponavlja, temveč je v resnici temeljna usmeritev tega papeževanja. Gre za to, da dojamemo, kako je misijon življenje Cerkve in kako Cerkev sama obstaja zaradi evangelizacije. Papež Frančišek to počne v vseh smereh: v reformi sinode (prim. Episcopalis communio), v reformi rimske kurije, ki se v teh mesecih bliža sklepu; v svojih nagovorih in v svojih obiskih na vseh celinah. Ponavlja nam, da Cerkev ne obstaja sama zase, za samoohranjanje in samoporabo darov, ki jih neprestano dobiva od Boga. Samo zato, ker gre Cerkev iz same sebe, je Cerkev resnično ona sama!
Drugo pljučno krilo se imenuje Hvaljen, moj Gospod in vemo, da ta dokument poskuša ozavestiti o zares kritičnem položaju naše matere zemlje v teh prvih desetletjih tretjega tisočletja. Dokument, ki je bil doslej bolj cenjen zunaj kot znotraj Cerkve. Na splošno se zdi, da se civilna družba bolj zaveda od Cerkve, kako pomembno je varovati Božji dar, ki nam ga je dal Bog s stvarjenjem! Frančiškov nauk – tako kot nauk Benedikta XVI. med finančno krizo leta 2007, ki je ustvaril encikliko Ljubezen v resnici – je pozoren na zgodovino in torej ponotranji stiske in veselje, bolečine in upanja vseh narodov sveta. Danes nas mora okoljsko vprašanje prebuditi v naših cerkvenih in civilnih odgovornostih!
Ko razjasnimo to dvojno pobudo sinode, nam ta pomaga brati to, kar smo živeli, na najboljši način, da se ne bi izgubili v opravljanju, ki nas oddaljuje od tega, kar resnično šteje na poti, ki smo jo poklicani prehoditi skupaj.
Proti »celostnemu spreobrnjenju«
Zato sem se iz svojega zornega kota vrnil domov s prepričanjem, da moram, predno primem v roke končni dokument amazonske sinode, ponovno z vso pozornostjo prebrati Veselje evangelija in Hvaljen, moj Gospod, ker bom samo na ta način lahko s primernimi kriteriji dojel, kaj se je zgodilo ta oktobrski mesec 2019 v sinodalni dvorani. Samo na ta način si lahko resnično izrišemo okvir za sklicevanje, ki nam bo pomagal dojeti veličino poskusa udejanjanja »celostnega spreobrnjenja«, ki se tiče vseh vidikov naše človečnosti in ne izključuje nikogar.
Po drugi strani pa ima končni dokument sinode, z vsem svojim bogastvom in omejitvami besedila, napisanega v nekaj dneh in nočeh – govorim iz izkušnje, kajti dejansko je naloga napisati pregleden in povezano berljiv dokument v tako kratkem času izjemen napor in njegov uspeh je vedno neke vrste čudež! – zelo jasno zgradbo. Začne točno iz konkretnosti »celostnega spreobrnjenja« – ki je središčni ustvarjalni koncept besedila – in nato v štirih poglavjih razvija ta koncept v štiri različne, a skupaj se stekajoče smeri: pastoralno (II. poglavje), kulturno (III. poglavje), ekološko (IV. poglavje) in na koncu sinodalno raven (V. poglavje).
Ustvarjati bolj procese kot pa zavzemati prostor
Sinoda, kot vemo, je bolj posvetovalna in ne zavezujoča. Je »hoditi skupaj« in ne »odločiti skupaj« (skupno odločanje je naloga koncila, ne sinode). Sinoda daje predloge, ponudi nasvete, poglablja teme, išče navdihe. Nato papež, v popolni svobodi odloči, kaj sprejeti in ob zaključku razločevanja nakaže z operativnega vidika, kako nadaljevati.
To je pomembno vedeti, da presežemo sterilne polemike, ki so polnile naslove časopisov v teh zadnjih dneh in med potekom sinode: sinodalna skupnost ima polno svobodo podati gledanje z lastnega zornega kota in tudi sveti oče ima enako polno svobodo sprejeti koristne odločitve s previdnostjo, modrostjo in pogumom.
Za predlogi in nasveti, ki jih vsebuje zaključni dokument, je po mojem mnenju pomembno prepoznati, da se ta sinoda resnično ni zaključila, ampak je vpeljala procese, ki se morajo nujno nadaljevati. Mnoge informacije, ki so bile predane papežu Frančišku, se nanašajo prav na nujnost sprejetja odločitev, ki ustvarjajo krepostne procese evangelizacije in varovanja našega skupnega doma. Procesi, ki bodo trajali leta, če ne desetletja, da se izpolnijo. Ta pomemben sinodalni izid nam pomaga, da se še enkrat naučimo hoditi skupaj na resnično odprt, navdihnjen in konstruktiven način.
Obljubljena dežela je vedno pred nami in samo s skupnim potovanjem jo lahko dosežemo. Ta misel bo dobro dela tudi nam v salezijanski družini, ki smo poklicani k sprejemanju sinodalnosti in razločevanju kot dejanskemu načinu našega »živeti in delati skupaj« v letih, ki prihajajo.
Po ANS prevedel D. Grlec; foto © Vatican Media