Spakiram nahrbtnik, čakam prevoz. Odpeljemo se, vendar se vrnemo. Po fotoaparat. Dobro, bomo malo zamudili, ni problema. Važno je, da bomo prišli na Bled, na postne duhovne vaje.
Vsi nasmejani, vsi veseli, vsak s svojim namenom. Zbralo se nas je precej mladih, nekaj znanih obrazov in nekaj obrazov, ki so se med seboj ravno pričeli spoznavati. Da bi se od bliže spoznali smo se prepletli z Gordijskim vozlom, otvorili smo Olimpijske igre, in obnovili nekatere kemijske elemente, katerim smo pridali humorno človeško obliko. Vendar se je bilo potrebno »zresnit«, saj post ni tako zelo veselo obdobje. Čaka nas trpljenje. No, ne samo to…
Razdelili smo se v manjše skupine, kjer je naše misli vodila rdeča nit velikega tedna. Zanimal nas je pravi pomen služenja sočloveku, pomen postavitve evharistije, iskanje smisla trpljenja, kako neizbežen je konec vsega zemeljskega in kako pomembno je odpuščanje. Na koncu smo odprli temo zmagoslavnega veselja. Preko Jezusovega zgleda smo kristjani zmagovalci že tukaj, ta trenutek. Če se le odločimo za vztrajno hojo za Njim, kot je storil pričevanjski blaženi Titus Zeman. Odkrili smo podobo boja, ki nas spremlja vsak post in našli orodja za duhovni boj, za katerega se vedno znova odločamo, da nas tok življenja ne odnese. Naša srca so napolnili mir in tišina češčenja križa ter vstajenjsko veselje, ki smo ga deležni preko evharistije in najsvetejšega. Postne duhovne vaje smo sklenili z mislijo sv. Frančiška Saleškega, ki pravi, da smo v tej vojni v ugodnem položaju. Ker vselej zmagamo, če se le želimo bojevati. Nismo premagani dokler ne izgubimo življenja ali poguma.
Jure Plavec