Dragi don Boskovi sledilci, pošiljam vam prisrčen pozdrav z naslednjimi zapisanimi mislimi. Papež Frančišek je za lanski božič družinam in osebju vatikanskega mesta voščil s sporočilom nasmeha. Nasmeha v teh časih ni veliko, saj tudi človeškega sprejemanja in spoštovanja ni veliko.
Večkrat premišljujem o tej presenteljivi realnosti: človeško se zavedamo, kako prijaznost, spoštljivost, znamenja naklonjenosti in pozornosti, izrazi bratstva in solidarnosti ter ljubezen, ki jo živimo v različnih področjih našega življenja, globoko napolnjujejo naša srca. Pa vendar kot skupine ljudi, veroizpovedi, pokrajin in narodov tako težko uresničujemo zgoraj našteto, gradimo občestvo med narodi in združujemo moči, ki nas delajo bolj človeške. To se ne dogaja le ob vprašanjih »velike politike« ali v »mikroekonomiji« ob navzkrižjih interesov, temveč tudi v družinah, med starši, brati in sestrami. Vsi to vemo.
Kljub temu nas božič, rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega sina, spominja, da smo odrešeni, da smo odrešenje prejeli zastonj in moramo zato graditi svet, v katerem bo Bog vedno navzoč in ga obdajal s svojo Ljubeznijo. Seveda za nas to ni lahko, saj imamo polno svobodo, da gradimo ali rušimo, dodajamo ali odvzemamo. Lahko gradimo cesto k boljšemu človeštvu, a včasih se zdi, da delamo velike korake nazaj.
Ob letošnjem božiču, ko se učimo sobivati z veliko nadlogo covida-19, vam želim, da ne zavrnemo presenetljivega Božjega nasmeha, ki se nahaja v mnogih preprostih stvareh. Čudovit človeški primer je naš odnos pred otrokom: ko se nasmeji, nas očara in občutimo močno naklonjenost do tega znamenja lepote in nedolžnosti.
Papež Frančišek je dejal, da je Jezus »Božji nasmeh«, ki nam je prišel oznanit Očetovo ljubezen. Njegovo sporočilo sta sprejela Marija in Jožef, ki sta v njegovem nasmehu prepoznala Božje usmiljenje zase in za vse, ki so pričakovali Odrešenika.
Začutimo ob tem božiču v Božjem sinu, ki se je rodil kot človek, Božji nasmeh, ki ga namenja vsem revnim sveta, vsem, ki pričakujejo odrešenje, bolj bratski svet, v katerem ne bo več vojn in nasilja in bo lahko vsakdo živel dostojanstvo Božjega otroka.
Preproga v Valdoccu
V srcu nosim prizor, ki se me je dotaknil pred nekaj tedni. Bil sem v Valdoccu, bilo je okoli treh popoldne. Šel sem čez dvorišče, ko je nekaj v senci pritegnilo mojo pozornost. Približal sem se in videl mladeniča pod arkadami don Boskovih sobic, ki je molil. Bil je musliman: razgrnil je preprogo, se obrnil proti Meki, poklekoval in vstajal v skladu z obredi svoje vere.
Ni se pogovarjal s »svojim« Bogom, temveč z edinim Bogom na način, kot to izraža njegova vera. V svoji molitvi je bil zelo osredotočen in se ni oziral na mimoidoče. Gotovo se ni zavedel, da sem ga opazoval, ne da bi ga motil. Slučajno sem namreč malo prej zapustil Pinardijevo kapelo, kjer je skozi ves dan izpostavljeno Najsvetejše, Gospod Jezus v evharistiji. Lepo se mi je zdelo, da je Valdocco in arkade, kjer je don Bosko tolikokrat molil s svojimi mladimi, v molitvi gostil tistega mladega muslimana. Božji nasmeh je namenjen vsem sinovom in hčeram našega sveta. Vsi smo sad njegove Ljubezni in njegovega stvarstva.
Tako valdoške arkade kot salezijanske ustanove po vsem svetu vsak dan sprejemajo na tisoče mladih vseh veroizpovedi, saj se v salezijanskih hišah pripravljajo na življenje in rastejo v človečnosti, pa tudi v veri, ki jo živijo in izražajo v navadah svoje družine, ljudstva ali naroda. Vsi pa so otroci edinega Boga.
Zato vam, dragi prijatelji, ob božiču voščim z vso človečnostjo in vero, ki ju premorem. Še naprej vas vabim, da ostanete med temi, ki verjamejo, da je svet boljši zaradi našega majhnega doprinosa. Naj ponovim papeževe besede: »Ponesite ta voščila vašim dragim domačim, posebno bolnim in ostarelim: naj začutijo božanje vašega nasmeha. Vsak nasmeh poboža. Smejati se pomeni božati, božati s srcem, božati z dušo. In ostanimo povezani v molitvi.« Naj vas Bog blagoslavlja v želji po svetem in lepem Božiču.
Angel Fernandez Artime, vrhovni predstojnik