Don Boskov center Maribor je vedno prepoznavnejša salezijanska ustanova v drugem največjem slovenskem mestu. O delovanju, koronačasu in gradnji smo se pogovarjali z ravnateljem salezijanske skupnosti in novim župnikom Janezom Potočnikom.
Čas pandemije je zaustavil dejavnosti razvijajočega se Don Boskovega centra v Mariboru, a vseeno ni vse ugasnilo.
Don Boskov center Maribor se nahaja na zelo lepi lokaciji, na desnem bregu Drave, na obrobju Maribora v smeri proti Pohorju. Postavljen je tik ob krožišče, kjer nas s severne in zahodne strani »varujeta« dve štiripasovni cesti. Proti vzhodu se nahaja vojašnica generala Maistra, na vse strani blokovska naselja, pod Pohorjem pa številne stanovanjske hiše.
Salezijanci smo prišli v Maribor leta 1986 v manjšo hišo, nekdanji vrtec, in začeli z delom v novoustanovljeni župniji sv. Janeza Boska. Leta 1995 smo na sedanjo lokacijo postavili »vagon veselja« in ob njem začeli razvijati dejavnosti salezijanskega mladinskega centra. Leta 2013 smo vse dejavnosti preselili na sedanjo lokacijo, kjer vodimo dve župniji (poleg omenjene še župnijo Radvanje pod Pohorjem), salezijanski mladinski center (razni programi, oratorij, psihoterapevtsko svetovanje …), upravljamo pa tudi počitniški dom na Pohorju (Dominikov dom).
Poleg tega priskočimo na pomoč tudi okoliškim duhovnikom, študentski župniji, včasih mašujemo na TV Exodus. Prizadevamo si, da bi bili duhovniki čim bolj na voljo za zakrament sprave. Duhovno oskrbujemo dom starejših v bližini. Dvorišča in igrišča SMC-ja so otrokom, mladim in družinam odprta za igro in druženje.
Ljudje nas lepo sprejemajo. Center je vse bolj razpoznaven. Lepo je npr. na banki ali v trgovini slišati, kako smo sedaj lepo uredili stavbo in okolico; lepo je slišati vzgojitelja iz mladinskega doma, ki opazi naše mlade na čistilni akciji ali kako zadovoljni so mladi, ki prihajajo v naš center. Veseli smo možnosti, da smo lahko npr. v času mariborskega misijona s kosilom gostili 300 prejemnikov pomoči Karitas, da se pri nas enkrat mesečno zbirajo družine, ki želijo slaviti Gospoda, da smo že kar nekajkrat organizirali škofijsko srečanje ministrantov, pa spomladansko srečanje animatorjev mariborske nadškofije … Predvsem pa je pomembno, da je tukaj salezijanska skupnost, ki z veseljem živi in dela skupaj.
Čas omejitve pastoralnih dejavnosti je bil več kot primeren za nekatera materialna dela. Kaj vse je novega v Don Boskovem centru?
Res je, do pred kratkim so bili mnogi mimoidoči prepričani, da se pri nas še nič ne dogaja, da je objekt zgrajen na pol. V tem obdobju smo postorili kar nekaj stvari, ki dajejo našemu centru povsem drugačno, lepšo, urejeno in razpoznavno podobo. Najprej smo 300 m ograje iz gradbenih mrež zamenjali z zeleno ograjo. Okrog stavbe smo do vhoda v cerkev položili asfalt. Podrli smo dve veliki »šupi« in uredili zelenico. Na stavbo smo namestili velik napis Don Boskov center, na nedokončan zvonik pa postavili devetmetrski leseni križ. Že lani smo se lotili namestitve fasade na drugi del centra (1400 m2), dogradili 300 m2 sten, namestili 27 oken in 10 vrat, vse z namenom, da bi bila stavba zaprta, energetsko varčnejša, zavarovana in lepša. Jeseni smo začeli z urejanjem večnamenske dvorane (265 m2) in sanitarij ob dvorani, kjer pa dela še niso dokončana.
»Da bi ta ustanova postala mariborski Valdocco, da bi bila čim bolj privlačen dom za mlade in priložnost, da bi številni obiskovalci Don Boskovega centra prek nas in prek našega poslanstva odkrivali pot do Boga in do resnične sreče.«
Pascual Chavez SDB
12. in 13. junija 2021 je bil za Don Boskov center pravi praznik, saj je zaživela večnamenska dvorana, vsa dela pa so bila deležna tudi blagoslova. Verjetno brez župljanov in dobrotnikov ne bi šlo.
V obdobju brez javnih svetih maš smo si v skupnosti zelo prizadevali, da bi naši verniki redno prejemali duhovno hrano, zato smo bili duhovniki nedeljske dopoldneve na voljo za delitev svetega obhajila in prejem zakramenta spovedi, med tednom pa ob večerih.
Ko je bilo možno obhajati sveto mašo, a z omejenim številom vernikov, smo ob nedeljah v obeh župnijah dodali še po dve sveti maši, da bi se tako lahko čim več ljudi udeležilo svete maše. Kateheti smo si prizadevali, da bi bili v času epidemije na razne načine čim več v stiku z veroučenci, za praznike pa so v lepem številu pristopili k spovedi.
Duhovno življenje torej ni zamrlo. Želeli pa smo si, da bi bilo v naši ustanovi ob sproščanju ukrepov tudi kako slavje. Zato smo že kak teden pred zaključkom veroučnega leta z domačimi animatorji v novi večnamenski dvorani zaigrali odbojko. V soboto, 12. junija, smo organizirali odbojkarski turnir za dekleta, ki so se ga udeležile štiri ekipe: dve z Rakovnika, ena iz Celja in ekipa veterank dijaškega doma v Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru (ki je tudi zmagala). V nedeljo, 13. junija, smo imeli v župniji Janeza Boska zaključek veroučnega leta, podelitev spričeval ter uradni blagoslov večnamenske dvorane in fasade, ki ga je opravil dosedanji župnik Franc Brečko. Po slavju v cerkvi so pred njo otroke in mlade čakale lučke, kak kos pice, starejši pa so si lahko privoščili kavico ali piškot, predvsem pa izkoristili priložnost za klepet in bratsko druženje.
Ob tem lahko vsi skupaj rečemo: hvala Bogu, nebeški materi Mariji, svetemu Jožefu in don Bosku. Pa tudi zavzetim delavcem in seveda številnim dobrotnikom, brez katerih ta velika investicija za našo majhno skupnost ne bi bila izvedljiva. Zahvala gre številnim župljanom obeh župnij, ki jih upravljamo. Presenetila nas je velikodušnost mariborskih duhovnikov. Na pomoč je priskočilo tudi nekaj dobrotnikov iz drugih krajev ter sorodnikov sobratov, ki delujemo v Mariboru. Na našo prošnjo se je odzvala salezijanska dobrodelna ustanova iz Švice, ki se je izkazala že v času gradnje cerkve in igrišč. Kar nekaj sredstev je prispevala naša salezijanska skupnost v Mariboru in seveda inšpektorialno vodstvo v Ljubljani.
V mesecih, ki so pred nami, nas čaka zbiranje sredstev, da poplačamo še nekaj posojila. Čim prej pa bi radi postorili še kaj … zato vam že na tem mestu izrekamo iskreno zahvalo za vsak dar, ki ga boste namenili za našo ustanovo. Želimo si, da bi naša ustanova vedno bolj služila svojemu namenu, kot je pred desetimi leti ob blagoslovu začetka del Don Boskovega centra dejal prejšnji vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez: »Da bi ta ustanova postala mariborski Valdocco, da bi bila čim bolj privlačen dom za mlade in priložnost, da bi številni obiskovalci Don Boskovega centra prek nas in prek našega poslanstva odkrivali pot do Boga in do resnične sreče.«
Krajši prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2021/3