Pogovor s salezijancem Josephom Cosmo Dangom, vietnamskim misijonarjem v Bangladešu, o izzivih tega posebnega misijonskega področja
Današnji Bangladeš je nastal po delitvi Indije leta 1947. Bengalska pokrajina je bila razdeljena po verskih kriterijih: zahodni, hindujski del, je ostal pod Indijo, vzhodni, muslimanski del, pa je bil priključen Pakistanu kot provinca, imenovana Vzhodni Bengal, pozneje preimenovan v Vzhodni Pakistan. V času delitve se je na milijone hindujcev iz Bangladeša preselilo v Indijo, in nekaj tisoč muslimanov, ki so se iz Indije preselili v Bangladeš. Razume se, da je verski značaj te delitve in preseljevanja velikega pomena v življenju tega številnega ljudstva, ki šteje približno 170 milijonov ljudi, od katerih je več kot 89 % muslimanov, 9 % hindujcev, 1 % budistov in 1 % kristjanov.
Država je se je pakistanske odvisnosti otresla leta 1971 in je trenutno država v razvoju, ki se kljub kulturnemu bogastvu sooča s številnimi izzivi. Mnogi otroci ne hodijo v šolo in svoj čas porabijo za pomoč družinam pri iskanju možnosti za preživetje, bodisi z ribolovom, iskanjem drv ali kako drugače. Zdravstvene storitve so za prebivalstvo nezadostne, številni prebivalci pa si ne morejo privoščiti zdravstvenih stroškov.
Salezijanci so v teh zapletenih razmerah začutili Božji klic, da služijo v tej državi, še posebej zaradi pomanjkanja katoliških pastirjev in ogromnega števila marginaliziranih in revnih mladih. Leta 2009 je Francis Alencherry, tedaj vrhovni svetovalec za salezijanske misijone, postavil prve temelje salezijanskemu misijonu v škofiji Mymensingh kot odgovor na povabilo lokalnega škofa. Misijon v okviru indijske salezijanske inšpektorije Kolkata se je hitro razvijal s pomočjo misijonarjev, vključno z Josephom Cosmo Dangom iz Vietnama, ki je tja prispel 29. oktobra 2012, na praznik blaženega Mihaela Rua, po neskončno dolgem obdobju osemnajstih mesecev, ko je čakal na vizum.
Postopoma raste število salezijanskih hiš, domov, šol, mladinskih centrov, župnijskih cerkva in vaških kapelic, ki služijo revnim mladim in pastoralnim potrebam lokalne Cerkve. Trenutno so salezijanci navzoči v dveh kanoničnih skupnostih, sestavljenih iz petih stalnih navzočnosti. Lokalne cerkvene oblasti salezijancem priznavajo priznanje in hvaležnost, nekateri škofje pa še čakajo na salezijansko navzočnost v svojih škofijah.
To poslanstvo je seme Cerkve, ki počasi raste s pomočjo številnih dobrotnikov in sodelavcev. Previdnost blagoslavlja Bangladeš z domačimi salezijanskimi poklici: v Bangladešu je 14 mladih salezijancev. Med temi je pet mladih že izpovedalo večne redovne zaobljube, v maju 2024 pa so to storili še štirje mladi salezijanci in se za vedno zavezali geslu »Da mihi animas, cetera tolle«. Nedavno je bil posvečen prvi salezijanski duhovnik v Bangladešu, Victor Mankhin. Salezijanci poklicno animacijo spodbujajo s tem, da vsako leto redno organizirajo poklicni kamp »Pridi in poglej«, kamor povabijo mlade, ki izrazijo željo postati salezijanci. Salezijanska karizma je pognala korenine in zdi se, da se don Bosko v nebesih smehlja in skrbi za Bangladeš.
Joseph Cosma Dang pripoveduje o svojem misijonskem življenju kot izkušnji vere v skrivnost učlovečenja, ki je postalo drugo rojstvo. »Moral sem se naučiti jesti, govoriti nove jezike in živeti z domačini. Naučil sem se opravljati veliko del, o katerih nisem nikoli razmišljal, preden sem prišel v Bangladeš. Z miselnostjo sprejemanja sem se odprl novim situacijam in novim izzivom z večkrat z začudenimi očmi.«
»Rast vere je najdragocenejši dar, ki ga je dal Bog. Brez dvoma je Bog oskrbovalec, mi pa zgolj sodelavci.«
Marco Fulgaro, donbosco.press