Včasih si privoščim poslušanje slovenskega radia, me te dni ponese v ozračje »veselega decembra«. Toda namesto nostalgije po belem Božiču v domačem okolju me »udari« realnost adventa v Etiopiji. Že dolgo nisem pisala o vojni in humanitarni krizi v Tigraju, etiopski pokrajini na severu države, a težav tam še zdaleč ni konec.
Ravno včeraj (19. decembra) sem se za deset dni poslovila od otrok v Bosco Children v Adis Abebi in se ponovno podala v Tigraj, kjer sem bila nazadnje maja, ko me je povojna situacija kar nekajkrat spravila v jok. Mir je sicer podpisan, a življenje ljudi je kot poplava po nevihti: voda narašča, ko je dež že zdavnaj ponehal. Tako je tu. Uničene poljske površine, požgane in izropane kmetije, kmetje pregnani … vse to onemogoča, da bi si ljudje pridelali hrano. Mnogi se še vedno nimajo kam vrniti in tako že tretje leto bivajo v zasilnih bivališčih raznih dvoran, čakajoč na miloščino. Ljudje, ki so željni in zmožni skrbeti zase in za družino, pa ne morejo. Da je še huje, je bila letošnja deževna doba med junijem in septembrom v Tigraju sušna in tako še tam, kjer bi lahko kaj uspevalo, zaradi kritičnega pomanjkanja vode ne raste ničesar. Pokrajinska vlada je razglasila izredno stanje suše in lakote. Po mnenju mnogih je ocena naraščajoče lakote podobna ali še hujša od lakote iz leta 1984-85, ko je cel svet pripomogel k reševanju življenj.
Mir je sicer podpisan, a življenje ljudi je kot poplava po nevihti: voda narašča, ko je dež že zdavnaj ponehal.
Trenutno se nahajam v kraju Shire, ki ga je pred časom obiskal in osrečil salezijanec Jože Andolšek in gospa Jana, ki je bila med tukajšnjimi mladimi tri mesece. Tu salezijanci vodijo šolo s skoraj 1.500 učenci, s katerimi skušajo »not prinest« skoraj tri izgubljena šolska leta. Mnogi otroci so ostali brez svojcev. Večina svojcev in staršev je ostalo brez dela. Trenutni ekonomski položaj pa ne prinaša nobenih novih možnosti. Sem sem prišla, da izberem vsaj 30 najbolj pomoči potrebnih otrok in jih vključim v slovensko botrstvo. Srečujem se z otroki in njihovimi starši, prijavnice za botrstvo pa bodo kmalu prispele na Misijonsko središče Slovenije in omogočile otrokom kvalitetno izobrazbo pri salezijancih.
V državnih šolah namreč pouk še zdaleč ni, kar naj bi bil, učiteljev nimajo, če pa že so, pa skorajda ne poučujejo, saj še vedno ne dobivajo redne plače. Tudi učbenikov država v to pokrajino ne pošilja, čeprav so enaki kot v drugih etiopskih pokrajinah. Pravzaprav večina šol ni podobnih šolam. Med vojno so jih bodisi izropali vojaki ali prebivalci, ki so klopi in drugo pohištvo uporabili za kurjavo. Vse, kar je bilo iz lesa, je izginilo. Okna so razbita in nič ne kaže, da bi se karkoli obnavljalo.
Država, ki je vse uničila z lastno vojno, naj bi sedaj obnavljala. Mnogi namesto v izropane učilnice rajši sedejo pod drevo in tam poslušajo učitelja. Nekateri s seboj v šolo prinesejo plastično pručko, da imajo na čem sedeti. Tako je predvsem na podeželju Tigraja. V mestih pa v veliko šolskih poslopjih živijo begunci, ki se nimajo kam vrniti, saj so v mnogih vaseh še vedno vojaki ali pa imajo uničene domove in vasi, kjer ni nobenih sredstev za preživljanje. Kot bi se vrnili vsaj sto let v preteklost. Žalostno.
Mnogi namesto v izropane učilnice rajši sedejo pod drevo in tam poslušajo učitelja.
Salezijanci so eni redkih, ki zmorejo otrokom vračati kvalitetno otroštvo in šolanje, ki ga zasluži vsak otrok. V veselje mi je, ko se srečujem z motiviranimi učitelji in veselimi otroki, ki kljub težkim okoliščinam nosijo brezskrben obraz. Veseli so družbe vrstnikov, učenja, slastne žemlje med odmorom in sedaj tudi pomoči botrstva. Da le lahko ostanejo v šoli Don Bosko, kjer je prihodnost zanje vsaj malo bolj svetla.
Poleg tega spremljam prijatelje, ki dobivajo sporočila o padlih vojakih, prijateljih in družinskih članih, ki so bili dolge mesece pogrešani. Med vojno je bilo na tisoče fantov poklicanih v boj, a se po podpisanem miru niso vrnili domov. Sedaj vlada obvešča družine, da se njihov sin, brat, mož, prijatelj, nikoli ne bo vrnil domov. Le novica. Žalovanje brez pogreba, brez slovesa. Kje so pokopani, kdaj so umrli, ne bo nikoli znano.
Salezijanec Bereket, ki je dobil takšno sporočilo o svojem bratu, je takoj odšel iz Adis Abebe v Tigraj žalovat k domačim. V tednu dni, ko je obiskal svojce, je žaloval v vsaj dvajsetih domovih v soseski, kajti skoraj vsaka hiša je nekoga izgubila. Postavljanje tradicionalnih šotorov, spomenikov, procesije s silovitim jokom … za vsakega posebej in za vse hudo, kar jih je doletelo v zadnjih treh letih. Ni ga človeka, ki ne bi bil prizadet, zato poleg pomoči s hrano in drugimi potrebščinami pomagamo tudi s psihosocialno podporo. Ponosna sem, da je dr. Tomaž Erzar s svojo ekipo okrepil ljudi, da se bodo znali soočati z doživetimi travmami in v zdravljenju pomagali svojim rojakom. Duševne rane so globoke.
Ni ga človeka, ki ne bi bil prizadet, zato poleg pomoči s hrano in drugimi potrebščinami pomagamo tudi s psihosocialno podporo.
Medtem je vojna izbruhnila tudi v drugih pokrajinah Etiopije, a mediji skrbno skrivajo novice o dogodkih, salezijanci pa na tistih področjih nimamo navzočnosti, da bi lahko vedeli več in pomagali. Kar nekaj naših fantov iz Bosco Children je šlo med vojake, saj vlada vojakom obljublja več, kot lahko nekdo zasluži s preprostim delom.
Po doživetih grozotah na bojiščih jim je seveda žal, a izhoda ni. Vsaj sedem let morajo služiti vojsko. Njihove duše so za vedno zaznamovane. K nam se je vrnil Kasahun, ki je pred tremi leti končal šolanje pri nas, se zaposlil v usnjarstvu in odprl trgovino, potem pa so v njegovi soseski vpoklicali vse moške njegovih let. Da bi se izognil vpoklicu, je prišel k nam. Hvaležen je, da je na varnem, mi pa smo tudi hvaležni, saj nam pomaga pri vzgoji naših uličnih nadebudnežev. Ker je bil tudi sam nekoč na ulici ter deležen vzgoje in izobrazbe naše ustanove, je njegova pomoč zelo dragocena.
Skupaj usmerjava na pravo pot tiste, ki jih vsako jutro z ulice pripeljemo na naš program »Pridi in poglej« ter jih pripravljava na ponovni vstop v šolo. Najprej si morajo fizično opomoči. Mnogi pridejo z ranami (med drugim tudi zaradi udarcev policije) in drugimi urezninami, ki jih po zmožnosti oskrbim s svojo priročno prvo pomočjo. Najprej se zaženejo v ročni nogomet in druge igre. Usmerim jih pod tuš in k zajtrku, ki mu sledi pouk, a njihovo srce bije za igro med odmori.
Po petih letih v Etiopiji me še vedno vsak dan vsak fant v srce presune, kako drugačno je njihovo otroštvo. Vsak se na ulici znajde iz drugačnega razloga in skupaj z drugimi skušajo preživeti od jutra do večera, predvsem pa ponoči, da jih ne preseneti policija s palicami ali jih celo zapre in odpelje v nekakšne zapore, kjer preživijo s kosom kruha na dan.
Med poučevanjem angleščine sem jih spraševala, katera je njihova najljubša hrana, šport, barva … (»What is your favorite …«). Ko sem jih spraševala o najljubšem športu, me je eden od fantov vprašal, če velja tudi tek. »Seveda«, sem odgovorila. »No, potem pa je moj najljubši (edini) šport tek, vsak večer pred policijo.« Nisem vedela, ali naj se zjokam ali smejem. Ob vprašanju o najljubši hrani odgovorijo bule. Tako se imenuje tisto, kar do večera uspejo nabrati v plastični vrečki iz raznih obcestnih kioskov s hrano, kjer jim dajo ostanke, ali pa jo poberejo iz smeti. Do večera se vsi ti ostanki naberejo v vrečko ali dve in otroci se tako skupaj lotijo večerje. Komentar ni potreben …
Pri nas dobijo tri obroke dnevno in z veseljem pohvalim slovensko Fundacijo Eksodus, ki je letos donirala sredstva za nakup etiopskega žita tef, ki je osnova za lokalno hrano injera, brez katere si v Etiopiji ne predstavljajo obroka. Žita tef smo tako nakupili za celo leto in naši fantje ga v mlinu ob koncih tedna meljejo v drobno in hranilno moko, ki naše nadebudneže krepi za prihodnje podvige in predvsem za poklic, za katerega se usposobijo pri nas.
Žalosti me dejstvo, da je trpljenja toliko, da nikoli ne bomo mogli pomagati vsem. Hkrati pa tolaži to, da dobrotnikov nikoli ne zmanjka, mojih moči in prizadevanj pa tudi ne.
Prijatelj Bogdan in njegova mama s prijatelji so darovali za nakup hlač za vse fante. S pomočjo Misijonskega središča Slovenije bomo začeli obnavljati še košarkarsko igrišče, da bodo fantje svoje bivanje pri nas popestrili še s košarko. Njihov trener je naš nekdanji gojenec, ki je bil nekoč le eden od obrazov na ulicah Adis Abebe. S pomočjo posameznih dobrotnikov smo kupili deset koz za družino v Tigraju, ki so jim v vojni pobili vse moške, očeta in brate, ki so skrbeli za preživetje družine. S pomočjo dobrotnikov lahko mojim fantom privoščim nove šolske potrebščine, priboljške ob posebnih priložnostih, zdravila, ki jih skušam kupiti tukaj v Etiopiji, ko mi zmanjka zaloge iz Slovenije. Čeprav jih tukaj v Etiopiji ni mogoče kupiti veliko … In nenazadnje, Miva Slovenija je prispevala za nakup še enega avtomobila v Etiopiji, minibusa za mesto Adwa v Tigraju. V vojnem času so do konca izrabili vozilo, ki so ga imeli, z razvažanjem hrane in z vsemi drugimi dejavnostmi, ki so pomagale pomagati preživeti mnogim v času zadnjih treh let.
Veliko razlogov imam za hvaležnost, predvsem pa privilegij, da sem lahko tu in uporabljam vse, kar sem in kar imam, za pomoč nedolžnim žrtvam življenjskih okoliščin. In da posredujem pomoč vseh, ki želijo in morejo pomagati iz Slovenije, pa ne morejo biti tukaj. Skupaj naredimo veliko, čeprav se mi pogosto zdi tako malo, sploh, ker je potreb vsak dan nešteto. Žalosti me dejstvo, da je trpljenja toliko, da nikoli ne bomo mogli pomagati vsem. Hkrati pa tolaži to, da dobrotnikov nikoli ne zmanjka, mojih moči in prizadevanj pa tudi ne. Hvala Bogu.
Vsem želim blagoslovljen Božič, praznovanje rojstva deteta Jezusa med nami, predvsem med najbolj ubogimi.
Polona Dominik, SalS, laiška misijonarka