Velikonočna nedelja 1846
Ta zapis krasi fotografija vstalega Kristusa, ki je naslikan v Pinardijevi kapeli v Valdoccu. Revna lopa, ki jo je don Bosko najel leta 1846, je bila deležna mnogih predelav in je danes majhen, a dragocen prostor evharističnega češčenja. Lopa ni bila ne lepa ne v dobrem stanju! A zdi se, da ima Bog najrajši revne barake in hleve, v katerih začenja svoja dela.
Salezijanec Janez Krstnik Francesia, takrat je bil eden od don Boskovih fantov, je zapisal: »Ko je don Bosko prvič obiskal tisti prostor, ki ga je iskal za oratorij, je moral paziti, da ni z glavo udaril ob tramove, saj je bila na eni strani višina samo en meter. Na tleh je bila gola zemlja in ko je deževalo, se je voda stekala z vseh strani. Don Bosku so med nogami bezljale podgane in ga obletavali netopirji.«
A zanj je bil to najlepši kraj na svetu. Takoj se je obrnil: »Hitro sem stekel k fantom, jih zbral okoli sebe in začel na ves glas kričati: Pogum, sinovi moji, zdaj imamo stalni Oratorij. Imeli bomo cerkev, zakristijo, učilnice, prostor za rekreacijo. V nedeljo bomo odšli v novi Oratorij, ki je tam, pri Pinardijevi hiši. Pokazal sem jim kraj. Mladi so besede navdušeno sprejeli: eni so tekali in skakali od veselja, drugi so negibno obstali, spet drugi so vzklikali, rekel bi, kričali od veselja.«
Tista nedelja je bila velika noč.
Ti skromni začetki, kjer je salezijanska karizma po navdihu Svetega Duha pognala korenine, nas danes spominjajo, da je Gospodovo vstajenje premenilo vse in spreminja vse. Mi pa smo tisti, ki v svoji svobodi uresničujemo to človečnost, ki jo je Bog »sanjal« za nas.
Vstali Kristus v Pinardijevi kapeli nas spominja, kaj pomeni pustiti se voditi Bogu, kaj pomeni živeti vero, ki jo je živel don Bosko, z glavo v nebesih in z nogami trdno na tleh, pozoren na prošnje in krike bližnjih.
Radovednost me je vodila, da sem na spletu poiskal zadetke ob besedi »vstajenje«. Seveda sem našel zadetke s sklicevanjem na krščansko vero, poleg tega pa se v »digitalni omari« najde vse možno. Med drugim je veliko filmov s takim naslovom, ki pa nimajo nič opraviti z vero. Tak primer je film Mechanic: Resurrection (slovenski prevod je zelo »nevtralen«: Ledeni morilec: Vrnitev), brutalna akcijska zgodba o nasilju in maščevanju. Popolno nasprotje osrednje skrivnosti naše vere.
To izpostavljam zato, ker želim poudariti, da živimo v svetu, v katerem najdemo vse: vero in obsojanje vere, svobodo in suženjstvo, spodbujanje otrokovih pravic in prisilno delo mladoletnikov, spoštovanje dostojanstva žensk in njihovo izkoriščanje, družbeno pravičnost ter krivice in zlorabe, solidarnost ter razdeljevanje hrane in pomanjkanje vsega potrebnega za dostojno življenje. Še bi lahko našteval. Zdi se, da je naš svet bolšji sejem, kjer lahko trgujemo z vsemi vrstami blaga. Brez kakršnega koli razlikovanja, brez vrednotenja. Ni pa vse dobro in ni vse dobro za nas.
»Ne dovolim si živeti brez upanja«
Velikonočni čas, ki ga praznujemo, ter veliki dogodki Gospodove smrti in vstajenja nam govorijo o polnosti življenja, o drugem življenju: govorijo nam o upanju, potujoči človečnosti, Božji sedanjosti in prihodnosti, preprostosti vsakega dne, v katerem je navzoč Bog, ki je Ljubezen.
Pred mesecem dni je sveti oče, papež Frančišek, obiskal Irak. S svojim pastoralnim obiskom je želel oznanjati mir, spravo in pravičnost. V njem smo lahko videli človeka globoke vere, ki živi v Bogu in ga prosi, da bi se rane, narejene zaradi človeških napak, zacelile in dale prostor bratskemu srečanju.
Je to preveč? Je to nemogoče ali utopično?
Ne. Verjamem, da je to mogoče, saj sem že večkrat dejal, da se po svetu vsakodnevno dogajajo »čudeži«, ki spreminjajo življenja in srca ljudi zaradi tistih, ki so verjeli, zaupali in ponudili roko v pomoč potrebnim.
Vstali Kristus v Pinardijevi kapeli nas spominja, kaj pomeni pustiti se voditi Bogu, kaj pomeni živeti vero, ki jo je živel don Bosko, z glavo v nebesih in z nogami trdno na tleh, pozoren na prošnje in krike bližnjih.
Tako kot mnogi med vami sem tudi sam v vrsti tistih, ki želimo vztrajati v upanju, v globokem zaupanju, ki se napaja iz moči Boga. Veste, zakaj? Ne dovolim si živeti brez upanja, sicer ne bi znal živeti, to ne bi bilo več življenje, vsaj ne »življenje v polnosti«.
Želim vam blagoslovljen velikonočni čas, poln Božje navzočnosti.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik