Leto 2019 je za člane Združenja Marije Pomočnice jubilejno, saj smo 18. aprila, na veliki četrtek, praznovali 150-letnico ustanovitve Združenja. Združenje Marije Pomočnice je don Bosko ustanovil kot znamenje njegove velike hvaležnosti Mariji za vse dobrote, ki mu jih je izkazala v življenju.
Na pobudo našega duhovnega voditelja gospoda Toneta Ciglarja smo se člani Združenja od 26. do 28. aprila 2019 odpravili na romanje v don Boskove kraje in k Mariji Pomočnici v Turin. V skupini petinštiridesetih romarjev je bilo tudi sedem kandidatov, ki smo v Baziliki Marije Pomočnice, pred njeno milostno podobo, izpovedali obljube. Na poti sta nas spremljala še salezijanca Sandi Osojnik in Ivan Turk ter sestra HMP Cilka Hozjan.
V zgodnjih jutranjih urah 26. parila so prvi pričeli z romanjem člani iz Murske Sobote, nato pa smo se jim pridružili člani iz Maribora, Rakovnika in Šentruperta. Pot nas je vodila mimo Benetk, Verone, Brescie in Piacenze. Ker se člani ZMP trudimo širiti pobožnost do Marije, smo tudi na avtobusu skupaj molili in prepevali v Božjo in Marijino čast. Gospod Tone Ciglar nam je v živi pripovedi naslikal dogodke iz don Boskovega življenja.
Prva romarska postaja je bil Castelnuovo, krstna župnija sv. Janeza Boska in drugih svetnikov, kjer smo darovali sveto mašo. Pot nas je nato vodila naprej v Mondonio, kjer je bil v kapeli pod vasjo pokopan sv. Dominik Savio. Ogledali smo si tudi hišo, kjer je umrl in v njej tudi počastili njegovo relikvijo. Proti večeru smo prispeli v kraj našega bivanja Avigliano, salezijanski center duhovnih vaj, kjer smo imeli večerjo in nato še večerno molitev tamkajšnji kapeli.
V soboto smo se zbudili v prelepo sončno jutro, tako da smo lahko skupaj s psalmistom zapeli: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo in radujmo se ga.« In res je bilo tako.
Po molitvah in zajtrku smo se odpravili v baziliko Marije Pomočnice v Turinu, ki je z milostno podobo srce in duhovno središče vse salezijanske družbe, toliko bolj še članov ZMP. Tu je resnično naš dom, kjer biva naša Mati in Pomočnica. Ogledali smo si Pinardijevo kapelo, nato pa imeli v kapeli sv. Frančiška Saleškega sveto mašo.
Po maši smo se zbrali ob glavnem oltarju in pred milostno podobo Marije Pomočnice, kjer smo novi člani izpovedali obljube, vsi ostali člani pa so obnovili svoje obljube. Za vse nove člane je bil to res milosten dogodek, da smo lahko na tem svetem kraju izrazili svojo pripadnost Združenju Marije Pomočnice.
Vsak izmed nas je čutil, da smo Mariji otroci, da smo svoje življenje zaupali Njej in ji obljubili, da bomo hodili za Njo. Vsaka obnovitev obljube pa je dejanje, ki nas obvezuje, da to tudi uresničujemo Bogu v slavo. Naša izročitev se ne ustavi pri Mariji, ampak se po njej usmerja k Bogu. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti, pa tudi zunanjo spodbudo. Milost zvestobe je treba izprositi z redno molitvijo, z življenjem iz Božje besede, svete evharistije in zakramentov. Posameznik je nemočen, skupaj pa zmoremo veliko.
Ob izpovedi obljub sem sama začutila Božjo milost, dar in blagoslov, da sem lahko prav pred milostno podobo Marije Pomočnice v Turinu izpovedala svoje služenje Mariji in Bogu. Začutila sem pristno veselje, ljubezen in globoko pripadnost skupnosti, v kateri se vsi skupaj trudimo po svojih najboljših močeh, da bi Marijo in Boga oznanjali, zanju pričevali in da bi vsak, ki nam pride v življenju naproti, začutil in videl v nas iskro Veselja in Ljubezni.
Po obredu obljub smo občudovali svetišče Marije Pomočnice. Nekaj več o svetišču nam je povedala tudi ga. Luciana, predstavnica Prvega ZMP v Turinu. Ob zidavi tega svetišča so se tako rekoč vsak dan dogajali čudeži, tako da je don Bosko izjavil, da si je Marija sama sezidala to svetišče. V kupoli nad prezbiterijem so Marijine besede don Bosku iz leta 1844: »Tukaj moj dom, od tod moja slava!«.
Polni milosti in ganjeni v srcih smo nadaljevali naše druženje na dvorišču s praznovanjem. Kot vse dni našega romanja je za hrano in pijačo poskrbel neutrudni gospod Sandi, za kar se mu iskreno zahvaljujemo. Ne smemo pa pozabiti na odlične priboljške, za katere so poskrbele prekmurske in mariborske gospodinje. Res hvala vsem in naj jim dobri Bog nakloni še veliko blagoslova.
Po okrepčilu smo nadaljevali naše romanje po nekaterih turinskih cerkvah, ki so imele pomembno vlogo v don Boskovem življenju. Ogledali smo si Cottolengovo hišo Božje previdnosti, cerkev Marije Tolažnice, cerkev sv. Frančiška Asiškega in stolnico sv. Janeza Krstnika, v kateri je shranjen turinski prt. Gospod Tone Ciglar nam je v vsakem svetišču razložil, zakaj je bil prav vsaka izmed naštetih cerkva pomembna za don Boskovo življenje.
Naslednji dan smo obhajali nedeljo Božjega usmiljenja. Samo malo naprej od doma duhovnih vaj, kjer smo prenočevali, in čudovitega svetišča z vstalim Kristusom, se nahaja spomenik don Boskove matere Marjete, travnik don Boskovih sanj, njegova domačija, Jožefova hiša, muzej in cerkvica Marije Pomočnice, v kateri smo obhajali sv. mašo. Neskončno Božje usmiljenje in Njegova milost se je dotaknila vseh nas.
Še nekaj besed o don Boskovi materi Marjeti, ki mu je pomagala, da je v njem zrasla ljubezen do Boga in se je stalno zavedal Božje navzočnosti. Mati Marjeta je imela redko sposobnost, da je v vsem, kar se je v življenju zgodilo, našla kaj, ob čemer je spregovorila o Bogu. Čutila je, da je ona prva odgovorna za versko vzgojo svojih otrok in jim je v svoji družinski šoli znala predstaviti in vzgojiti preproste, a globoke vrednote. Na prvem mestu je bila trdna vera, ki jo je potrpežljivo posredovala. Privzgojila jim je zavest, da je Bog ljubeč in vedno navzoč, učila jih je predane pobožnosti do Marije. Prav gotovo si je vsak izmed nas želel, da bi se tudi matere današnjega sveta zgledovale po don Boskovi materi.
Čisto prehitro smo se morali posloviti od krajev, kjer je živel in deloval don Bosko. Tudi pot proti domu je potekala brez težav. Bolj ko smo se bližali domu, tem slabše je postajalo vreme. A sonce, ki nas je grelo v naših dušah, je ostalo.
Radi bi se zahvalili vsem, ki so nam omogočili to čudovito romanje. Zahvala gre sestri Cilki, ki je vodila petje pri mašah, pa tudi na avtobusu. Predvsem pa velja zahvala našemu neutrudnemu gospodu Tonetu Ciglarju, ki se je zelo potrudil, da nam bi predstavil lik don Boska, njegovo prizadevanje za zapostavljene mlade, svetost njegove matere Marjete, zagnanost njegovih fantov … Tudi, če kdaj nismo preveč zbrano sledili njegovemu pripovedovanju, bomo vse to ohranili v naših srcih in premišljevali o tem. Na tem romanju smo bili prav vsi deležni obilnih duhovnih sadov. Naj nas še naprej druži prijateljstvo z Jezusom, Marijo Pomočnico ter med seboj.
Prva priložnost, da se člani ZMP zopet srečamo, bo 8. maja 2019 v Mariboru na srečanju z vrhovnim predstojnikom salezijancev, druga pa 16. junija, ko bo naš duhovni voditelj g. Tone Ciglar obhajal kar dva jubileja: šestdeset let, odkar je postal salezijanec in zlato mašo. Veselimo se!
Andreja Kozin, ZMP
