Lep pozdrav, dragi prijatelji in bralci. Danes, malo pred Božičem, želim z vami deliti pogovor med babico in njeno vnukinjo. To je babica, ki pozna in razume človeško srce iz bogatih izkušenj, ki si jih je pridobila s hojo po poteh življenja:
»Babica, če bi bila moja vilinska botra, kakšno darilo bi mi dala?« je vprašala mala punčka.
»Če bi bila tvoja vilinska botra, ti ne bi podarila oblek ali kočije,« je rekla starka in se nasmehnila vnukinji.
»Namesto tega bi ti podarila skrivnost: umetnost življenja v upanju. Obstaja zlato pravilo: samo enkrat smo na svetu. Torej, vse dobro, kar lahko storiš, ali dobroto, ki jo lahko pokažeš kateremu koli človeku, moraš storiti zdaj. Tega ne odlagaj za pozneje in ne zanemarjaj, saj ne boš imela druge priložnosti. Ljubiti je najbolj ambiciozen izziv našega celotnega obstoja. Najbolj intenziven. Najbolj zadovoljiv.
Počasi počasi zakoplji sekiro svojih notranjih bojev, tako da bo tvoje življenje ustvarjalo mir, saj boš vedno našla nekaj, kar bi rada spremenila, vse do svoje smrti.
Pleši z vetrom sprememb, vendar naj bodo tvoje noge trdno zasidrane v tleh tvojih načel, tvojih sanj, tvojih želja. Na ta način boš hkrati zelo človeška in zelo božanska.
Ne obupaj. Bojuj se. Odpuščaj. Poj pod tušem. Ustavi se in opazuj češnjeve cvetove. Vedno si zapomni, da je tvoje srce veliko in elastično, da lahko vase sprejme vsakogar, ki se nate obrača s rotečimi očmi. Bodi vedno prijazna, kajti vsak človek, ki ga srečaš, že sam bije težko bitko. Nauči se blagoslavljati in moliti za svobodo, da bi videla, slišala, dihala, vedela, upala in delala napake.
To bi ti dala, mala moja, toda ti že imaš vilinsko botro: življenje in ljubezen, ki ti ga vsak dan podarja Bog.«
Prijatelji, tudi med solzami leta 2020 – težavnega, nenavadnega, težkega in bolečega za nas in še posebej za številne družine in številne starejše ljudi – je povsem razumljivo in smiselno, da z upanjem gledamo na Življenje in tudi na Luč, ki nam jo Gospod življenja še naprej ponuja.
V tem letu se je povečala revščina, pa tudi velikodušnost mnogih. Doživeli smo toliko bolečih sloves ljubljenih oseb in se lahko objemali le z očmi. A tudi v tem letu je povsem smiselno, da drug drugemu zaželimo življenje, ki ga gradimo iz dneva v dan, včasih s solzami in utrujenostjo, pa tudi z nasmehi, sanjami, upanjem. Tega je vnukinjo naučila babica.
Tujec v noči
Božični praznik se vrača s svojo svetlobo in upanjem. Letos se zaradi Covida, ki nas še vedno noče zapustiti, ne bomo mogli zbirati k praznovanjem kot običajno. A kljub temu se pred našimi očmi in v spominu tudi letos rišejo betlehemske jasli v vsej svoji človeški bistvenosti. Zahvaljujoč predlogu mimoidočega, čigar ime je v zgodovini ostalo neznano, Marija in Jožef najdeta jamo, ki se je uporabljala kot hlev, in tam preživita zadnjo noč čakanja. Jezus se tako rodi v popolni revščini.
Umetniška ikonografija je ta trio, ki ga sestavljajo Marija, Jezus in Jožef, obdala z angeli in zvezdami. Toda koliko strahov in trepeta je bilo prisotnega! Tudi danes nam fotografije v revijah kažejo otroke, osamljene in zapuščene v njihovi nedolžnosti, nemoči in šibkosti. Božič pred vsakega od nas postavlja večne vrednote, ki jih prinaša utelešeni Otrok lačnemu in včasih bolnemu človeštvu brez dosegljivega obzorja in morda celo življenjskega kompasa. Človeštvu, ki se v pandemiji počuti krhkejše, nemočno, ki pa vendar potrebuje upanje. Tisto upanje, ki se rojeva v globinah naše človeškosti, ki je ustvarjena, da bi bila podoba in podobnost Boga, ki je Ljubezen.
Covid nas sili, da se odtujujemo v odnosih in se zapiramo, medtem ko nas otrok Jezus vabi, naj se odpremo, da bomo svoj obstoj ali del njega dali na razpolago drugim. To je luč, ki je združena z ljubeznijo. Zato nam božični praznik pomaga živeti tudi sredi negotovosti, omejitev in bolezni ter nam pomaga, da vsako jutro znova začnemo z vero in upanjem.
V božičnem voščilu, namenjenem prijateljem, sem izbral zelo dragoceno in poglobljeno besedilo papeža Benedikta XVI. iz njegove enciklike Rešeni v upanju – Spe salvi (v upanju smo rešeni, kot pravi sveti Pavel Rimljanom in tudi nam: Rim 8,24). Natančno nam govori o tem, kako je življenje potovanje in cilj, kako je potovanje skozi morje zgodovine, včasih sredi neviht, ki so lahko pandemija Covid ali pa katera druga pandemija, s katero živimo vsak dan in ki nam prav tako lahko škodi. To je potovanje, kjer so prave zvezde, ki nas vodijo, ljudje, ki izžarevajo svetlobo in upanje, dokler ne dosežejo tistega, ki je luč par excellence, Jezusa, Gospoda, sina Boga in Marije, ki je v tisti božični noči postavil svoj šotor med nami.
To je pozdrav, to so čudovite besede:
Človeško življenje pomeni, da smo na poti.
H kateremu cilju? Kako najdemo cesto življenja?
Življenje se nam dozdeva kakor vožnja
na pogosto temnem in viharnem morju zgodovine,
med katero se oziramo po zvezdah,
ki nam kažejo pot.
Prava ozvezdja našega življenja so ljudje,
ki so znali prav živeti.
Oni so svetilniki upanja.
Gotovo, Jezus Kristus je luč sama,
sonce, ki je vzšlo nad vsemi teminami zgodovine.
A potrebujemo, da bi ga našli, tudi bližnje luči –
ljudi, ki podarjajo luč od njegove luči
in tako dajejo orientacijo na naši vožnji.
In kateri človek bi mogel biti bolj kakor Marija zvezda upanja?
Marija, ki je s svojo privolitvijo samemu Bogu odprla vrata v naš svet;
Marija, ki je postala živa skrinja zaveze,
v kateri si je Bog privzel meso, postal eden od nas,
»šotoril« med nami (prim. Jn 1,14)?
(Spe Salvi, 49)
Vesel božič torej vsaki družini, vsem vam, še posebej pa tistim, ki se počutite same in zapuščene, a se vas kljub temu dotika upanje.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
Prevod: T. Mlakar, SalS