Salezijanski misijonar Vinko Le Thanh Trung se je rodil leta 1989 v kraju Dong Nai v Vietnamu. Salezijanski noviciat je opravil v skupnosti Srca Jezusovega Ba Thon v Hošiminhu. Prve redovne zaobljube je izpovedal leta 2018.
Vinko, nam na kratko opišeš svoje otroštvo in življenje v rojstnem Vietnamu?
Sem Vinko Le, prihajam iz Vietnama in v Sloveniji delujem kot misijonar. Vzgojen sem bil v katoliški družini, kar je precej zaznamovalo moje otroštvo, prav tako odraščanje mojih bratov in sester. Kljub temu da sem danes misijonar, pa moje odraščanje ni bilo vedno tako direktno povezano z vero. Prav nasprotno, po 11. razredu šole sem šolanje opustil. Menil sem, da šola ni za mene, privlačilo me je igralništvo, želel sem se zaposliti, da bi prišel do svojega denarja. Tako sem dve leti delal v lesni industriji.
Da pa sem po vsem tem šolo kasneje vseeno dokončal, je vplivalo tudi to, da prihajam iz majhne vasice, v kateri deluje majhna župnija in dober duhovnik, s katerim sem se v obdobju odraščanja pogosto pogovarjal. Morda omenim tudi to, da imam še dva brata in tri sestre. Oba brata sta poročena, vse tri sestre pa so redovnice. Ena izmed njih je tudi misijonarka, deluje v Afriki.
Kako si spoznal salezijance in se odločil za redovniški poklic? Kako je tvojo odločitev sprejela družina?
Zanimivo, salezijance in don Boska sem spoznal preko interneta.
To, da bi rad postal duhovnik, pa je od nekdaj tlelo v meni. Šolanje sem nato nadaljeval na univerzi in se kmalu pridružil semenišču Xuan Loc, kjer sem ostal tri mesece, potem sem se preselil domov in ob vikendih redno zahajal v domače župnišče, kjer sem pomagal pri oblikovanju pastoralnega življenja, ob tem pa nadalje študiral.
V drugem semestru šolanja sem spoznal salezijansko skupnost v Xaan Hipeu in se z njimi bolje povezal. Po štirih letih šolanja na univerzi me je eden od tamkajšnjih duhovnikov povabil, naj se jim pridružim pri življenju v njihovi skupnosti. O tem sem veliko premišljeval, zavedal sem se, da bom moral ob tej odločitvi pri sebi spremeniti veliko stvari. Na primer, doma sem vodil jezikovne tečaje za otroke in druge aktivnosti, kar pa je ob moji odločitvi za semenišče pomenilo, da sem se omenjenim dejavnostim odpovedal. Spominjam se, da sem se v tistem času veliko pogovarjal s svojo sestro. In kar moram še omeniti, imel sem zares veliko podporo pri starših.
Salezijanska skupnost na Rakovniku je 14. julija 2022 zadnjega od treh mladih salezijanskih misijonarjev, ki jih je vrhovni predstojnik salezijancev v 152. misijonski odpravi 2021 dodelil slovenski salezijanski inšpektoriji.
Naredil si korak dlje in napisal prošnjo za misijone. Kako je prišlo do tega?
Ko sem bil v noviciatu, sem se odločil, da bi rad odšel v misijone. To je bilo tudi obdobje, ko sem študiral filozofijo in imel sem veliko časa za premišljevanje. Dobro se spominjam, da sem veliko molil za svojo odločitev. Lansko leto, torej v maju 2021, sem izvedel, da bom misijonar. V mesecu juliju sem slišal o odločitvi, da bom napoten v Afriko, kar me je zelo razveselilo, saj je tam misijonarka tudi moja sestra. V mesecu avgustu pa je prišlo pismo, da bom napoten v Slovenijo. Birokratski postopki za prihod v Slovenijo so bili precej zapleteni. Kar sedemkrat sem zaprosil za vizo; no, to sem na koncu le prejel. In danes sem tukaj.
Prišel si v Majcnovo rojstno deželo. Kakšne misli so te prevevale ob tej novici?
O Sloveniji pred tem nisem vedel popolnoma ničesar. Zavest o Andreju Majcnu, ki je večji del svojega življenja preživel v Vietnamu, je tudi v meni zelo mogočna; kot pri vseh v Vietnamu. Morda pa ni vsem tako zelo znano, da prihaja iz Slovenije. Zares sem vesel, da sem lahko danes tukaj, v rojstni državi našega Majcna. Da lahko »pridem nazaj«. Njegova vera, ki jo je živel, njegovo pričevanja »velikega misijonarja«, ki smo ga bili deležni v Vietnamu, mi vlivata moč, hkrati pa se tudi bojim, da morda sam ne bom dovolj dobra priča Jezusovega zgleda. A mu zaupam svoje življenje. Naj me On vodi.
Poznan si po kritičnem duhu. Kako po mesecih življenja gledaš na Slovenijo in salezijansko delo pri nas?
Slovenija je zelo varna država, lepa, čista, zelena. V njej živijo odprti, prijazni ljudje. Salezijanci v Sloveniji so zelo delavni. Trdo delajo. Morda celo preveč, ker včasih niti časa za spanec nimajo. Pri delu tukaj v Sloveniji imamo vsi mi veliko izzivov. Kako mlade učiti o veri, ko pa smo v družbi samega uživanja in svobode. In zakaj tega ne bi mogli povezati skupaj? Tudi v veri je svoboda in uživanje. A vidim problem, ker je ravno ta svoboda na tako visokem nivoju zavedanja med mladimi, da je sama po sebi zadostna in se prevečkrat dogaja, da drugega v življenju, tako mladi mislijo, ne potrebujejo. Sam veliko molim za mlade, predvsem za tiste, ki nočejo v cerkev. In tiste, ki ne želijo k maši, ker tega »ne potrebujejo«. Kot misijonar potrebujem močno voljo. Včasih se mi zdijo nekatere stvari, ki jih ljudje živijo tukaj, zelo nenavadne. Zato tudi zgodaj vstajam, da imam čas za premišljevanje in molitev. Da se pogovarjam z Njim, kaj hoče od mene in kaj želi, da storim. To me zelo pomirja.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 1/2023