Sto let po razglasitvi Velikega Libanona (1920) v svojih geografskih in zgodovinskih mejah, država, že sloveča kot Švica Bližnjega vzhoda, preživlja enega najbolj občutljivih in težkih trenutkov v svoji stoletni zgodovini. Kriza, predvsem ekonomska, pa tudi socialna in politična, je prisilila prebivalstvo, da se je dvignilo in uprlo proti svojim voditeljem, vse do zahteve, naj odstopi celotno politično vodstvo. Zahteva, ki v tej razdrobljeni družbi ni slišana, kjer so bili politični voditelji, v nekaterih primerih bivši gospodje brezkončne državljanske vojne (1975-1990), najbolj osovraženi in so jim skoraj slepo sledili.
Mesec dni že živi država v stanju upora, ki meji na revolucijo. Doslej so potekale relativno miroljubne manifestacije, včasih izpeljane s kreativnostjo. A nepotrpežljivost ljudstva pred pomanjkanjem odgovorov s strani odgovornih raste v stalnem pričakovanju. Medtem se kriza poglablja iz dneva v dan in se že pojavljajo prva nasilna dejanja.
Država je praktično paralizirana zaradi zapor in barikad glavnih prometnic, blokade javnih uradov s preprečitvijo dostopa zaposlenih. Banke, univerze in šole so zaprte ali pa samo občasno odprte. Nedavni fenomeni odražajo zelo šibko socialno in ekonomsko okolje. 30% prebivalstva živi na meji revščine. Država gosti najvišji delež prebežnikov na svetu; teh je več kot tretjino prebivalstva. Glavne socialne storitve so zaskrbljujoče pomanjkljive, infrastrukture so zastarele. Narašča beg mladih, od teh mnogo visoko usposobljenih, v iskanje dela in zanesljive ter boljše prihodnosti.
V tem kontekstu poteka salezijansko poslanstvo v dveh ustanovah: v strokovni šoli v obalnem mestu Al Fidar, ki jo obiskuje več kot 200 učencev za različne poklice – avtomehanik, elektronik, elektrotehnik, informatik, telesni in športni vzgojitelj ter kuhar. Druga ustanova pa je oratorij s sprejemnim centrom v gorskem El Houssounu.
Salezijanci vlagajo vse sile v delovanje šole, ki se nahaja na občutljivem območju in je zajeto v proteste, bodisi na vzgojnem bodisi na ekonomskem področju, a se položaj še posebej v zadnjem vidiku slabša iz dneva v dan.
Oratorij, ki se nahaja na relativno mirnem področju, za zdaj deluje ustaljeno vse sobote in sprejema libanonske otroke, pretežno kristjane. Salezijansko poslanstvo zajema tudi delo s sirskimi in iraškimi prebežniki, ki večinoma živijo v Bejrutu, središču revolucije.
Globoko solidarni s trpečim ljudstvom so salezijanci vključeni v to ekonomsko bitko in skušajo nadaljevati z delom. Zalog že dalj časa primanjkuje in povečuje se tveganje, da jih bo zvleklo v globoko krizo.
Salezijanci, močni v don Boskovem duhu, nadaljujejo s svojo navzočnostjo, usposabljajoč se kot delavci miru in sejalci upanja.
Po ANS povzel D. Grlec