Libanon, ki že mesece tone v globoko družbeno-politično krizo, olja na ogenj je prilila tudi pandemija covida-19, je v torek, 4. avgusta, pretresla še katastrofa z eksplozijo več kot 2.500 ton amonijevega nitrata, neprevidno skladiščenega v pristanišču glavnega mesta Bejrut.
Salezijanci so v deželi navzoči v dveh ustanovah: Al Fidar na obali in El Housson v višje ležeči notranjosti. Obe sta od Bejruta oddaljeni kakih 30 km. Na teh območjih ni bilo žrtev, niti neposredne škode, a čutijo trpljenje vsega prebivalstva ob tej hudi nesreči, ki je prizadela celotno deželo.
Eksplozijo je verjetno sprožil bližnji požar in je zahteval najmanj 137 žrtev (število še ni dokončno) in več kot 5.000 ranjenih, veliko huje. Udarni val je v radiju 10 km porušil in močno poškodoval zgradbe, med njimi bolnišnice, svetišča, javne zgradbe in stanovanja ter seveda ladjevje, ki je bilo zasidrano v pristanišču. Po zdajšnjih ocenah je 300.000 ljudi izgubilo streho nad glavo, materialno škodo ocenjujejo v milijardah dolarjev.
Eden od don Boskovih sinov, ki delujejo v deželi ceder, pravi: »Če med salezijanci in našimi poznanimi, hvala Bogu, ni žrtev, so pa ranjeni in bolj ali manj materialno oškodovani. Dom domačega salezijanca Danyja El-Hayeka je sicer hudo poškodovan, na srečo pa se njegovi starši nahajajo v hribih. Sirski in iraški begunci, za katere skrbimo, nam ne sporočajo toliko o materialnih škodah svojih domov, temveč o šoku, ki so ga doživeli sami in njihovi otroci. Iz svojih dežel so zbežali pred vojnami, zdaj pa se nahajajo v državi, ki jo je poleg krize doletela še ta nesreča.«
Dejansko Libanon v teh razmerah ne more skrbeti niti za svoje državljane. Po 30 letih počasne in težavne obnove po državljanski vojni, ki se je končala leta 1990, je prestolnica ponovno uničena.
Civilne in verske oblasti apelirajo na ves svet, naj pomaga državi brez sredstev in v šoku. »Libanon si zasluži podporo svojih bratov in prijateljev, da bomo lahko na noge postavili našo prestolnico,« je v sporočilu dejal libanonski maronitski patriarh Bechara Boutros Rai.
Že tako globoka kriza postaja nevzdržna. S svojimi kratko in dolgoročnimi posledicami je nepredvidljiva oziroma zelo predvidljiva na slabše.
V tem trenutku salezijanci skušajo sodelovati z upajočim pogledom in klicem na mednarodno pomoč: »Čeprav se dviga ogorčen klic obupa in jeze zaradi nevestnih politikov in uradnikov, sami kličemo k upanju ter se oziramo na mlade Libanonce, ki so polni iznajdljivosti. Stojimo jim ob strani in skušamo skrbeti za njihovo prihodnost. Pomoč, za katero prosimo, prosimo tako zanje kot za sirske in iraške begunce, za katere skrbimo.«
Povzeto po ANS