Salezijanci so navzoči v 136 državah po vsem svetu, vključno z več državami severne Afrike, kjer so lani ustanovili novo posebno okrožje, ki zajema Tunizijo, Maroko in Alžirijo.
Salezijanski misijonar Domenic Paternò, ki je orisal salezijansko poslanstvo v Severni Afriki, je začel svoje razmišljanje o Sredozemskem morju.
Sredozemlje ni le geografsko znano morje, ampak je prava zibelka civilizacij, ki so zrasle okoli njega skozi tisočletja in dajejo celotnemu človeštvu prispevke kultur, znanja, človeških, družbenih in političnih izkušenj, ki so še vedno predmet študija in poglobljenih analiz.
Vse dežele, ki so se »okopale« v morju, ki so ga Rimljani imenovali Mare Nostrum, imajo zelo bogato zgodovino in so na različne načine nosilke pomembnega kulturnega in naravnega bogastva. Poleg tega ima Sredozemlje kot naravna meja med Evropo in Afriko velik geopolitični in strateški pomen.
Če iz Evrope prečkamo Sredozemlje, pridemo v Magreb, severnoafriško regijo, kjer počasi raste tudi don Boskova karizma. 28. avgusta 2023, na praznik svetega Avguština, so salezijanci ustanovili posebno področje Severne Afrike, ki vključuje Maroko, Alžirijo in Tunizijo. To je novo misijonsko območje, polno izzivov in priložnosti.
Magreb ima jasne rimske, klasične korenine. Poimenovali so ga »Afriquia« in tako dali ime celotni celini. Don Boskovi sinovi, ki so navzoči v skoraj vseh državah ob Sredozemskem morju, so ustanovili salezijansko pokrajino Sredozemlje in se pred kratkim odločili, da bodo svojo navzočnost in delovanje razvijali med mladimi v teh državah. Magreb ni »napačen del« Sredozemlja, kot menijo slabo poučeni ljudje, ampak je geografsko, človeško in kulturno območje, ki ga ne nehamo odkrivati in ceniti!
Salezijanci se posvečajo vzgoji številnih mladih, ki se zgrinjajo v te države: mladi pod 25 let predstavljajo skoraj 50 % celotnega prebivalstva. To so torej države, polne upanja in prihodnosti. Cilj salezijancev in njihovih sodelavcev je podpirati in razvijati sanje teh mladih ljudi.
»Sanje, ki prebujajo sanje«, nakazuje letošnje Vezilo vrhovnega predstojnika in spominja na dvestoletnico don Boskovih sanj pri devetih letih. Če to velja na sploh za salezijansko življenje, je v Magrebu še toliko bolj veljavno. Sedanja navzočnost don Boskovih sinov želi udejanjiti in uresničiti ustanoviteljeve sanje ter zagotoviti, da bodo »volkovi« postali ne samo miroljubna jagnjeta, temveč graditelji miru in razvoja.
»Tudi če smo različnih veroizpovedi, eni kristjani in drugi muslimani, vsi pa Abrahamovi potomci, se trudimo, da hodimo skupaj za dobro mladih in družin, ki so med nami in z nami. Šola, oratorij, usposabljanje za delo, dvorišče, človeška in verska formacija, delitev veselja in žalosti, medsebojno poznavanje in dostojanstvo, ki ga vsak priznava v drugem, duh družine in sodelovanja, vse to nam pomaga, da hodimo skupaj in konkretno delamo dobro za vse.«
Kaj je cilj salezijancev, ki delujejo v teh državah?
Na to vprašanje je odgovor zelo preprost: v Magrebu se don Boskovi sinovi vsak dan zavežejo za skupno dobro, to je, da postanejo, kot je želel don Bosko, »pošteni državljani« in »dobri verniki«, vsak v svoji veri, brez odrekanja pričevanju krščanskega življenja, spoštovanju kulture in vere drugih.
Kljub nekaterim skupnim elementom ima vsaka država svoje posebnosti.
V Maroku so salezijanci prisotni od leta 1950 v Kenitri, velikem mestu na atlantski obali med Rabatom in Tangerjem.
Dela na vzgojnem, športnem in gostoljubnem verskem področju ne manjka. Salezijanci vodijo šole različnih stopenj in vrst: osnovno šolo, srednjo šolo in center za poklicno izobraževanje. To je odgovor na potrebo po izobraževanju in iskanju zaposlitve mnogih mladih Maročanov, da bi jim dali večje priložnosti v življenju. Poleg tega organizirajo številne športne in družabne dejavnosti po don Boskovem preventivnem sistemu.
Župnija Kristusa Kralja podpira vero krščanske manjšine in jo obiskujejo predvsem mladi afriški študenti, ki študirajo v Maroku, ter Evropejci, ki so v mestu. Drugo posebno področje poslanstva so dva domova za mlade migrante, otroški dom in poklicno usposabljanje za dekleta. Vse poslanstvo vključuje več kot 1.500 ljudi, vključno z otroki, zaposlenimi, družinami in drugimi, ki so razen župnijskih vernikov vsi muslimani, a združeni v don Boskovem slogu vključujoče družine in medsebojne pomoči.
Salezijanska navzočnost v Maroku ima referenčno točko v rabatskem nadškofu, salezijanskem kardinalu Cristóbalu Lópezu Romeru, ki je bil, preden je prišel v Maroko, misijonar v Paragvaju od leta 2003 do 2011 in se po devetih letih vrnil kot pastir nadškofije. Maroko je bil do lani zaupan francoski salezijanski inšpektoriji. Medkulturno izkušnjo živijo tudi v salezijanski skupnosti, ki jo sestavljajo štirje duhovniki iz Francije, Španije, Poljske in Demokratične republike Kongo.
Druga magrebska država z dvema salezijanskima navzočnostima je Tunizija, kjer v Manoubi in Tunisu salezijanci vodijo dve osnovni šoli, srednjo šolo, nastajajoči center za poklicno usposabljanje, dva oratorija, sodelujejo z lokalno Cerkvijo, župnijo Hammamet za italijansko skupnosti in državljane evropskih držav ter druge posebne pobude. Gre za rastočo navzočnost, ki so se ji nedavno pridružili novi misijonarji iz različnih držav: Italije, Sirije, Libanona, Španije, Demokratične republike Kongo in Čada.
Gre za izkušnjo zlasti salezijanske družine z dvema skupnostima hčera Marije Pomočnice, »Don Boskovimi prijatelji«, skupino muslimanov laikov, ki so blizu don Boskovi karizmi, in številnimi laiki, vključenimi v različna poslanstva. Upanje je tudi ustanovitev skupine salezijancev sotrudnikov. Skupno je v vzgojno-pastoralno skupnost vključenih vsaj 3.000 ljudi. Do lani je za salezijansko navzočnost v Tuniziji skrbela italijanska salezijanska inšpektorija Sicilija in za novega predstojnika je bil imenovan prav Domenico Paternò, doma iz Messine, ki je v Manoubo prišel pred več kot desetimi leti.
In tu je še ena država, popolnoma novo področje salezijanske družbe: Alžirija, kamor bodo kmalu prispeli prvi salezijanci.
V resnici je treba reči, da je bila Alžirija prva dežela v Afriki, kamor so salezijanci odšli že v devetnajstem stoletju, davnega leta 1891 v Oran, kjer so vodili oratorij. Kasneje so odprli še dva druga v prestolnici Alžir, vendar leta nestabilnih in sovražnih političnih razmer niso dovolile nadaljevanja poslanstva, zato so leta 1976 prisilile salezijance, da so odšli. Sedaj so se ponovno odzvali nadškofovemu povabilu v Alžiru po večletnih pogovorih in študiju razmer.
V kontekstu navzočnosti v Magrebu je treba upoštevati, da obstajajo številne dejavnosti z verskimi skupnostmi in civilno družbo, v katere so vključeni salezijanci. Zaradi celovitosti in verodostojnosti ne smemo pozabiti na težave, ki obstajajo in razlogov zanje, ki niso vedno premostljive. Samo pomislite na jezik, ki ni lahek, precej krhek socialno-ekonomski kontekst, pogojen z mednarodno politiko, družine v težavah, brezposelnost mladih, ta velika kuga celotne regije, odsotnost učinkovitih mladinskih politik, ki bi mladim lahko dale prihodnost. Toda kljub neizpodbitnim izzivom obstaja velika možnost in upanje za pozitiven razvoj, ne samo gospodarski, ampak tudi človeški in družbeni. Včasih se pojavijo znaki nestrpnosti in nerazumnega radikalizma, vendar so ti pojavi v manjšini. To so mlade družbe in zato odprte v prihodnost, »bolj prihodnost kot preteklost«, kot je dejal vrhovni predstojnik Egidio Viganò.
Posebno okrožje Severna Afrika je v preteklih mesecih doživelo zasedanje prvega inšpektorialnega zbora na temo 29. vrhovnega zbora: »Vneti za Jezusa Kristusa, predani mladim«. Domenico Paternò je poudaril, kakšna milost je doživeti ta trenutek že po nekaj mesecih obstoja posebnega okrožja. Delegati so pripravili inšpektorialni pravilnik in inšpektorialni vzgojno-pastoralni načrt, prva temeljna koraka za prihodnji razvoj salezijanske navzočnosti.
V zadnji salezijanski misijonski odpravi sta bila v Severno Afriko poslana dva salezijanca brata, Joseph Ngo Duc Thuan iz Vietnama in Kerwin Valeroso s Filipinov, ki trenutno v Parizu študirata francoski jezik.
Salezijanska družba v poslušanju Svetega Duha sprejema izzive novih območij s pogumom in odločnostjo in je pripravljena staviti na to, da bo obnovila misijonsko navdušenje ter dosegla čim več revnih in zapuščenih mladih na vseh koncih sveta.
Marco Fulgaro, Sektor za salezijanske misijone; vir: donbosco.press