Mongolija je misijonska dežela, ki se v salezijanski pokrajini vzhodna Azija in Oceanija zdi najbolj drugačna. Za mnoge je namreč Mongolija sinonim za ekstremni mraz. Hladno podnebje omilita toplina in prijateljstvo Mongolov.
Leta 1992 so bili uradno vzpostavljeni diplomatski odnosi med Mongolijo in Vatikanom, tri mesece pozneje pa je v deželo prispela prva skupina misijonarjev Brezmadežnega Marijinega srca.
Luciano Odorico, takratni vrhovni svetovalec za misijone, je prosil Václava Klementa, takratnega inšpektorja Južne Koreje, naj obišče to državo. Leta 2001 je v Mongolijo prispela prva skupina salezijancev: Filipinec Carlo Villegas, voditelj odprave; Slovak Joseph Toth; Korejec Simon Lee in Vietnamci Paul Trung, Andrew Tin in Andrew Tran, salezijanec brat. Danes v Mongoliji deluje 11 salezijancev.
Danes so salezijanci prisotni v glavnem mestu Ulan Bator, kjer vodijo center za tehnično usposabljanje, dnevni center in center za varstvo za mlade v težavah. Leta 2005 so odprli druga salezijansko navzočnost v mestu Darkhan, kjer sploh ni bilo nobenega katoličana. Danes je tam župnija Marije Pomočnice s 300 krščenimi katoličani, študijsko središče s kratkimi tečaji korejščine, kitajščine in angleščine ter dnevni oratorij, ki ga obiskuje veliko mladih.
Shuwuu je revno območje na obrobju Ulan Batorja, kjer se za nekaj časa naselijo revne družine s podeželja, dokler ne najdejo zaposlitve v mestu. Tu so leta 2016 salezijanci odprli tretjo navzočnost na povabilo takratnega apostolskega prefekta mons. Wenceslava Padille. 15. avgusta 2023 je sedanji apostolski prefekt in kardinal Giorgio Marengo posvetil župnijsko cerkev, posvečeno Sveti družini. Čeprav župnijsko občestvo šteje le 75 katoličanov, veliko otrok in mladostnikov drugih veroizpovedi ali neverujočih mladih, obiskuje dnevni oratorij in dnevni center.
Ima salezijansko poslanstvo sploh smisel v tako surovem podnebju s tako majhnim številom katoličanov? Glavna naloga salezijanske navzočnosti v Mongoliji je pospeševanje prvega oznanila. Tam je Cerkev »mala čreda« (Lk 12,32). Dejansko je biti del začetkov Cerkve v Mongoliji edinstven privilegij, tako kot v času apostolov.
Salezijanski način življenja posvečenih mož, osebno in skupnostno pričevanje z deli ljubezni, prijateljstva in bratskega odnosa so same po sebi prvo oznanilo, ki vzbujajo zanimanje za osebo Jezusa Kristusa. Tako je navzočnost v oratoriju, dnevnem varstvu, varstvenem centru za mlade v težavah in v župniji salezijanski način pospeševanja začetnega oznanila, sajenja in izgrajevanja krajevne Cerkve. Izziv za vsakega salezijanskega misijonarja in vsako salezijansko skupnost v Mongoliji je redno premišljevanje ter preučevanje pomena in nujnosti prvega oznanila. Brez tega jasnega namena tvegamo, da bomo postali le socialni delavci in ponudniki socialnih storitev.
Alfred Maravilla, vrhovni svetovalec za salezijanske misijone
