Izraelski inštitut Jad Vashem je madžarskemu salezijancu Mihályju Kissu (1891‒1947), ki je med holokavstom v salezijanskem domu v Óbudi skrival judovsko mladino, posmrtno podelil medaljo »Pravični med narodi«. Nagrado sta v četrtek, 8. decembra 2022, podelila podpredsednik madžarske vlade Zsolt Semjén in veleposlanik Izraela v Budimpešti Yakov Hadas-Handelsman inšpektorju madžarske salezijanske inšpektorije sv. Štefana kralja Jánosu Andrásfalvyju.
Slovesnosti se je udeležilo približno 100 gostov, med njimi apostolski nuncij na Madžarskem msgr. Michael Wallace Banach, glavni rabin Združenja madžarskih judovskih skupnosti (EMIH) Shlomo Köves, veleposlaniki Švice, Švedske in Poljske na Madžarskem, člani salezijanske družine, med njimi nekdanji poslanec, in nekateri drugi člani parlamenta.
Lik salezijanca Kissa, ravnatelja v Óbudi v letih 1940‒1946, so predstavili nekdanji inšpektor Béla Ábahám, zgodovinarka in muzeologinja dr. Judit B. Varga in inšpektor János Andrásfalvy.
Podpredsednik vlade Zsolt Semjén je v pozdravnem nagovoru poudaril, da holokavst ni pokazal le krute realnosti nebrzdanega zla, temveč tudi moč človeške veličine. »Spominjamo se vseh, ki so kot kristjani tvegali svoja življenja, da bi rešili druge ljudi.« Dodal je, da spomin na holokavst ni le spomin na najbolj nesmiselno in strašno dejanje v zgodovini 20. stoletja in človeštva, ampak tudi referenčna točka, ki še danes določa identiteto evropskih narodov. Krščansko in judovsko skupnost je pozval, naj okrepita svoje odnose, saj »moramo zagotoviti, da se tragedija, kot je holokavst, nikoli več ne ponovi«.
Izraelski veleposlanik Jakov Hadas-Handelsman je spomnil, da je medalja pravičnega med narodi najvišji izraz hvaležnosti judovskega ljudstva in države Izrael za humanost in pogum nejudom, ki so tvegali svoja življenja, da bi rešili Jude. »Mihály Kiss si to priznanje resnično zasluži zaradi svojega izjemnega poguma, ko je pomagal mladoletnim Judom in jih pred preganjalci skrival v kapeli salezijanskega zavoda v Óbudi, pri čemer je tvegal lastno življenje,« je dodal in poudaril, da je Mihály Kiss zaradi dejstva, da je bil katoliški duhovnik, še pomembnejši v svojem delovanju v korist Judov.
Madžarski inšpektor je poudaril, da je Kissovo življenje še posebej pomemben zgled za madžarske salezijance, in spomnil, da je kot ravantelj v Óbudi od oktobra 1944, v času oblasti fašistične stranke Puščičasti križ, sprejel več oseb judovskega porekla in jim rešil življenje. Ko so se mladoletniki odpravili na zbirno mesto v bližnji pekarni, so se mnogi »prikradli« v kapelo, ki je bila vedno odprta. Ko so to odkrile strelske enote puščičastega križa, so vdrle v ustanovo, odvlekle otroke, ki so jih tam našle, in jih pobile ob Donavi.
Salezijanca Kissa so skupaj s sobrati prav tako odpeljali, ga večkrat pretepli in mučili, kar je verjetno prispevalo k salezijančevi rani smrti. Kot je še dodal inšpektor Andrásfalvy, je Kiss že tretji madžarski salezijanec, ki je prejel nagrado »Pravični med narodi«.
Nekdanji inšpektor Ábrahám na kratko orisal življenje Mihályja Kissa. Rodil se je 7. septembra 1891 v Győrszentmártonu. Leta 1906 je kot novinec vstopil k don Boskovim salezijancem, opravil noviciat v italijanskem Lombriascu in 28. septembra 1907 izpovedal prve redovne zaobljube. 19. julija 1913 je v Foglizzu izpovedal večne redovne zaobljube, 29. junija 1916 pa je bil v Krakovu posvečen v duhovnika.
Bil je ravnatelj v salezijanskem domu Rákospalota, nato je postal ravnatelj šole v Nyergesújfalu, od leta 1940 pa je vodil dom v Óbudi. Njegov dnevnik, ki ga je pisal od jeseni 1944 do začetka leta 1945, je pomemben spominski zapis, ki kaže na njegovo veličino in vsebuje ganljive opise vojnih grozot in grozodejstev enot puščičastega križa na Madžarskem.
Ábrahám je spomnil, da so salezijance uradno ukinili v času kasnejšega komunističnega režima, vendar so dokumenti, vključno z dnevnikom salezijanca Kissa, na srečo končali v arhivih, kjer se jih v desetletjih komunizma nihče ni upal dotakniti, po padcu režima pa so jih vrnili salezijancem.
Vir: neokohn.hu; ANS
