Papež Frančišek je 25. novembra 2024 v avdienco sprejel kardinala Marcella Semerara, prefekta Dikasterija za zadeve svetnikov. Med avdienco je isti dikasterij pooblastil za razglasitev dekreta glede čudeža, ki ga pripisujejo priprošnji blažene Marije Troncatti, sestre hčera Marije Pomočnice, rojene v kraju Córteno Golgi (Italija) 16. februarja 1883 in umrle v kraju Sucúa (Ekvador) 25. avgusta 1969.
S tem dejanjem svetega očeta se odpira pot za kanonizacijo blažene Marije Troncatti. O datumu kanonizacije bo odločil papež na rednem konzistoriju.
»Ta novica je razlog za zahvalo Bogu in veliko veselje za vso salezijansko družino, posebej za Inštitut hčera Marije Pomočnice, za škofijo Brescia, iz katere je izhajala bodoča svetnica, in za apostolski vikariat Méndez (Ekvdaor), kjer je Maria Troncatti preživela svojo misijonsko poslanstvo. Kanonizacija Marije Troncatti je znamenje upanja za njeno močno pričevanje prenašanja življenja in vere novim rodovom in domorodnim ljudstvom amazonskega gozda, ki je postal njena ‘domovina srca’. Bila je žena sprave in miru z darom materinstva, ki je ganilo srca,« ob sporočilu dodaja vrhovni postulator salezijanske družine, salezijanec Pierluigi Cameroni.
Marija Troncatti se je rodila v kraju Corteno Golgi (Brescia) 16. februarja 1883. Mladenko Marijo so pritegnili župnijska kateheza in zakramenti. Razvila je globok krščanski čut, ki jo je peljal na pot redovniškega poklica. Ob Salezijanskem vestniku, ki je prihajal v Corteno, je Marija začela razmišljati o redovniškem poklicu. Iz pokorščine očetu in župniku pa je počakala do polnoletnosti, preden je prosila za sprejem v Inštitut hčera Marije Pomočnice. Prve zaobljube je izpovedala leta 1908 v Nizzi Monferrato. Med prvo svetovno vojno (1915-1918) je sestra Maria obiskovala zdravstvene tečaje v Varazzu in delala kot medicinska sestra Rdečega križa v vojaški bolnišnici.
Med poplavo, v kateri ji je grozila utopitev, je Marija obljubila nebeški Materi, da bo odšla v misijone, če bi ji rešila življenje. Vrhovna mati Caterina Daghero jo je leta 1922 poslala v misijone v Ekvador. V Chunchiju je ostala tri leta. V spremstvu misijonarja mons. Comina in manjše odprave so se sestra Marija in še dve sestri odpravili v amazonski gozd. Njihovo misijonsko področje je postala dežela indijancev Šuar v jugovzhodnem delu Ekvadorja. Naselili so se v Macasu, obdani s skupnimi domovi Šuarcev.
S sosestrami je opravljala težko delo evangelizacije sredi vseh vrst tveganj, pred divjimi gozdnimi zvermi in nevarnostmi vrtinčastih rek. Kraji Macas, Sevilla Don Bosco, Sucúa so nekateri še vedno cvetoči »čudeži« delovanja sestre Marije Troncatti: bila je medicinska sestra, kirurginja in ortopedinja, zobozdravnica in anestezistka … Toda predvsem katehistinja in evangelizatorka, bogata s čudovitimi viri vere, potrpežljivosti in bratske ljubezni. Njeno delo za promocijo Šuark je zacvetelo v stotinah novih krščanskih družin, ki so se prvič oblikovale s svobodno osebno izbiro mladih zakoncev. Prejela je vzdevek »zdravnica iz džungle«, ko se je borila za napredek človeštva, zlasti žensk. Bila je »madrecita«, vedno hitra, da pomaga ne le bolnim, ampak vsem, ki potrebujejo pomoč in upanje. Iz preproste in revne klinike je ustanovila pravo bolnišnico in sama usposobila medicinske sestre. Z materinsko potrpežljivostjo je poslušala, spodbujala občestvo med ljudmi ter domorodce in naseljence učila odpuščanja. »Pogled na Križanega mi daje življenje in pogum za delo.« To je bila gotovost njene vere, ki je ohranjala njeno življenje. Pri vsaki dejavnosti, žrtvi ali nevarnosti je čutila podporo materinske navzočnosti Marije Pomočnice.
25. avgusta 1969 je v kraju Sucúa (Ekvador) majhno letalo, s katerim se je v mesto peljala sestra Marija Troncatti, strmoglavilo nekaj minut po vzletu, na robu džungle, ki je bila skoraj pol stoletja leta njena »srčna domovina«, prostor njenega neutrudnega darovanja med Šuarci. Sestra Marija je doživela svoj zadnji vzlet: tisti, ki jo je ponesel v nebesa! 86 let, preživetih v daru ljubezni. Ponudila je svoje življenje za spravo med naseljenci in Šuarci. Zapisala je: »Svojega redovniškega misijonskega poklica sem vsak dan bolj vesela!«
Za častitljivo je bila razglašena 12. novembra 2008, za blaženo pa pod pontifikatom Benedikta XVI. v Macasu (apostolski vikariat Méndez, Ekvador) 24. novembra 2012.
ANS
