Salezijanska koča Uskovnica – danes
Uskovniška streha sem.
Narejena sem iz skodel. Veste, izdelovalci skodel so skrbni pri izbiri lesa. Predvsem se orientirajo glede na rast in lego dreves, izdelava skodel pa omogoča večjo vzdržljivost in daljši rok trajanja same strehe. Zame je lepo poskrbljeno. Po novem sem tudi prenovljena. Zares sem lepa.
Ko bi vedeli, kako je meni lepo. Pozimi počivam pod težo snega, ki se uleže name. Spomladi, poleti in jeseni pa se pri meni zadržujejo mladi. In mladi po srcu. Rada jim prisluhnem. Veste kakšne zgodbe vse sem že slišala. In pogovori – o smislu življenja, pa o naukih, filozofiji, izrečenih je bilo že toliko lepih besed. Ja, tudi kakšnem poljub si je kdo izmenjal.
Pri meni je nekaj tistega potrebnega signala, da lahko posameznik prikliče civilizacijo. Vendar poskrbim za to, da ga je res malo – zgolj toliko, da se ljudje javijo svojim bližnjim, po tem pa na hitro poskrbim, da ta signal prekinem in prepričam ljudi, da se zopet posvetijo tistim, ki se poleg njih znajdejo pri meni na strehi.
Rada povezujem ljudi, zato ste pri meni na strehi vsi dobrodošli.
Pri meni v sobah se smrči, smeje, joka, sanja, premišljuje, moli, prebira uskovniško pošto, prebuja ob zvokih kravjega zvonca,…
Sobe večjih prenov ne bodo deležne. Kakšni prehodi bodo drugačni, a vseeno, pogradi ostajajo, upam, da se kmalu vrnejo tudi smeh in solze, molitve, zvoki kravjega zvonca, jutranje budnice…in uskovniška pošta.
V prijetni hladni poletni noči leta 2018 pa se je pri meni pripetila nesreča.
Zagorelo je. A k sreči danes ponovno tli upanje po novem začetku.
In v veliki meri se moram zahvaliti predvsem vam, dragi dobrotniki in ljudje dobrega srca. Pridite kaj na okoli.
Pridne delovne roke so omogočile, da sem pripravljena za sprejem prvih mladih. Ogenj v meni že gori za vsa nasmejana lica, pričakujoče oči in mladostna srca. Še veliko je za postoriti na meni in marsikatera stena je še potrebna obnove, a dosedaj narejeno mi res dobro dene. Kako je do sedaj potekala obnova pa preveri v poročilih delovnih akcij.
