Drugi o njem

Odzivi mnogih ljudi, ki so ga poznali, v dneh neposredno po njegovi smrti, kažejo, da je v gospod Jože zapustil globoko in neizbrisno sled in se jim za zmeraj vtisnil v hvaležni spomin. Imenujejo ga kot očeta Uskovniških tednov, duhovni oče in prijatelj mladih, župnika za mlade, garača za mlade. Njegovo duhovno podobo so orisali z mnogimi spletnimi sporočili (preko 300) v obliki spominov, prošenj in zahval. V spodnjih odstavkih nekatere od teh povzemam. Bogu hvala za dar našega sobrata Jožeta Vidica.

Bil je kot don Bosko

Takó njegovo podobo najlepše opišejo mnogi mladi, kajti ko pomislijo nanj, vidijo pred seboj: dobroto, iskrenost, pristnost, modrost, zaupanje, vero v dobroto. Opišeta ga dve preprosti besedi:

Zaupanje. Jože je vedno zaupal, najprej Bogu, ki je poskrbel za uskovniški čudež … in nato mladim. Verjel je, da so mladi sposobni velikih reči. Videl je več kot včasih oni sami.

Ljubezen. Vedno je poudarjal ljubezen do evharistije in to jim je tudi želel predati. Izgoreval je iz ljubezni za vsakega mladega, ki ga je srečal. Tako kot don Bosko, je Jože živel in delal za mlade. Vedno. Povsod. Skrb za mlade je bila njegova življenjska daritev. Vedno je našel kakšno delo, s katerim bi njemu tako ljubo kočo še olepšal.

Učenec med učenci

Učenci smo vsi enako se glasi napis, ki pozdravi zasople prišleke na uskovniški koči, ko ti odložijo nahrbtnike. Jože se ga je držal do pičice. Pri njem ni bilo niti v-ja od vzvišenosti niti e-ja od egoizma. On je počel vse: od nadzora nad pripravo hrane do pospravljanja tistega, kar iz nje nastane čez nekaj ur, ko jo zaužijemo. V roke je prijel kramp in čez nekaj ur kelih, si nadel delovno obleko, nato pa mašni plašč. Vedno je našel kakšno delo, s katerim bi njemu tako ljubo kočo še olepšal. Dograjeval jo je, zidal stopnice … še bolj pa je s svojo prisotnostjo gradil občestvo, tkal odnose in skrbel, da bi se mladi imeli kam vračati, da bi našli skupnost, ki bi nas sprejemala, da bi doživeli lepoto in veselje Boga.

Duhovni voditelj in prijatelj mladih

Z vrhovnim predstojnikom Angelom Fernandezom je večkrat poudarjal: Z mladimi in za mlade. Vse leta je živel za mlade. To mu je bilo življenje. Brez ljubezni za mlade ni mogoče storiti nič dobrega. Mladi so ga krstili za očeta Uskovniških tednov. Ob njem so se navduševali v mladostni duhovnosti, se oblikovali v aktivne sodelavce, prostovoljce in animatorje. V njem so iskali duhovnega očeta. Sploh zadnja leta je neprestano ponavljal, da redna sveta maša in spoved pomeni, da je Bog na prvem mestu. Za don Boska, za salezijance je jedro, ki daje temelj našemu bivanju v Cerkvi in svetu. Evharistija je višek in vir našega bratstva, posvečenja in poslanstva. Za prenekatere mlade je imel, poleg njihovih staršev, najpomembnejšo vlogo. Bil je trden in ni izgubil potrpljenja, da so se ob njem oblikovali v dobre osebnosti. Zelo je razumel najstnike in njihovo zmedeno dušo. Na njihove provokacije se je odzval mirno in prijazno. Zaradi njega je danes njihova vera trdnejša.

Župnik za mlade

Bil je aktiven predvsem na področju mladine. Vabil je mlade v mladinski zbor, orkester, k skavtom, animatorjem, ministrantom itd. Ves svoj čas je namenil njim, mladim izgubljenim ovcam je odpiral vrata mladinskega centra. Mnogi so tu našli svoj drugi dom, Jože pa je bil zanje kot oče. Posebno skrb je imel za pevce. Pevci so ob njem rastli in se bogatili. Vedno je bil z njimi na vajah. Bedel je nad njimi in jih nenehno spodbujal. Vrtel je telefon in klical zamudnike, teden za tednom. Verjel je v mlade, da bodo zmogli, da se bodo zmogli naučiti, da bomo znali narediti. Mladi so se naučili zaradi njegovega norega zaupanja v njih. Človek z veliko začetnico, ki je spremljal mlade in jih usmerjal na pravo pot, pazil nanje, jih učil in bil njihov vzor.

Garač nad garači za mlade

Drži, kar je zapisal škof Štumpf: »Poznam mnogo salezijancev. Mnogi so garali in še garajo za mlade. Toda gospod Jože je med njimi res Zvezda. Ne pretiravam, da je v ljubezni do mladih bil povsem ob sv. Janezu Bosku in Božjem služabniku Andreju Majcnu. Cerknica in Uskovnica pomenita žarišče njegove virusno nalezljive ljubezni do mladih.« G. Jože je vedel, kaj hoče in kam gre in je na tem vztrajal. Krasila ga je neverjetna volja in veselje do življenja. Za mlade je dal vse, četudi je to pomenilo, da je kdaj moral biti strog in hud, da mora vztrajati na svojem. Kaj vse je moral premakniti in ni nikoli obupal … in zaradi tega je doživel mnogo nasprotovanj znotraj in zunaj.

Bolečine srca

Ob zlati maši je spregovoril o svojih bolečinah srca. Njegovo življenje je spremljalo precej grenkih dni. Kot 15 letni fant je odšel za 5 let na tuje. Spremljala ga je bolečina, ko so jim zažgali župnijsko cerkev in so njega in njegova dva brata oblastniki namerno obtožili za to dejanje, z namenom, da bi jih spravili iz semenišča. Spremljal ga je strah, ko so zažgali semenišče na Reki tik pred božičem, strašna noč, ko so bežali na majhni ladjici v Zadar, kjer so jim sestre Benediktinke odstopile sobe. Skrb v dneh, ko so zaprli sirarno na Uskovnici in spraševanje, kaj sedaj. In zadnja neizmerna bolečina, ko je odšel iz Cerknice, ko so mu iztrgali otroke in mlade!

Zahvale mladih

Hvala ti, Jože, za našo drago Uskovnico, ki bo zame vedno Jožetova koča na Uskovnici.
Dragi Jože, hvala, da smo smeli biti učenci ob tebi, hvala, da smo smeli biti tvoji sodelavci v uskovniškem vinogradu. Kot si nas zbiral ob uskovniškem zvoncu, sedaj zvôni na nebeških poljanah v prošnji Stvarniku, da bi mladi postajali dobri kristjani in odgovorni državljani.
Gospod Jože, hvala vam! Svojega življenja brez Uskovnice si ne predstavljam, hvala da ste me z njo rešil!
Jože, hvala za vse besede, ki si jih nam jih namenil, za stiske rok, duhovno podporo in velik zgled. Hvala, ker si ob vsakem slovesu dal vedeti, da se povezanost med nami ne konča, da je pomembno, da nadaljujemo z delanjem dobrega in širjenjem uskovniškega duha.
Hvala ti, Jože, za tvoje roke, ki so znale držati kramp in Tebe, Gospod. Hvala za tvoje noge, ki so naredile nešteto km za dobro mladih. Hvala za tvoja ušesa, ki so poslušala in slišala. Hvala za tvoje srce, ki nas je neizmerno ljubilo. Hvala, ker nismo le vedeli, da nas imaš rad, to smo tudi čutili!
Hvala Jože, s teboj smo šli tudi v svet, na številne nagradne izlete: v Plitvice, Oglej, Benetke. Šli smo na ekskurzijo v Frankfurt, kjer smo obiskali enega od mladinskih centrov, da bi vedeli, kaj to sploh je, da bi kaj podobnega naredili v Cerknici. Hvala!
Neizmerna hvala, da ste bili toliko časa tako pomemben del mojega življenja, hvala za vse pogovore, iskrene stiske rok, tudi kritike, za vso vero in moč, ki ste nam jo posredovali. Niste se znali ustaviti, vse ste dali za nas, za mlade, za župnijo, ves svoj čas, trud, molitve.
Jože, hvala za zgled, ki si nam ga dal. Hvala ti za ves trud, ki si ga namenil soljudem. Hvala pa ti tudi, da si bil z nami v svoji starosti, ko smo te težje razumeli in ti nismo znali več dati mesta, ki si si ga zaslužil. Naj ti Bog povrne vse, kar si dobrega storil za nas mlade.
Jože, hvala ti, za živ zgled don Boskove ljubezni, ki je nisi samo živel ampak tudi pričeval in oznanjal. Hvala za tvojo ljubezen do mladih. Vse je dal za mlade.
Gospod, hvala ti za Jožeta, da si ga izbral za svojega učenca. Bil nam je vzgled, kako imeti rad vse ljudi. Sprejemal nas je takšne kakršni smo in nam pokazal, kako pristopiti k mladim, vernim, veselim, izgubljenim, tihim, sramežljivim, razigranim in nevernim ljudem.