Duhovna podoba

Njegova duhovna podoba se napaja pri velikem papežu sv. Janezu Pavlu II., ki je v duhu 2. vatikanskega koncila Cerkev odprl toku nove evangelizacije. Zavel je nov duh krstne poklicanosti vsakega kristjana, ki vključuje laike kot dejavne graditelje skupnosti in občestva veselja, praznovanja in svobode. Zavel je duh prenove in odprtega dialoga v svetom in vsakim človekom. Nas sobrat Jože je umrl na isti datum kot 15. let pred njim sv. Janez Pavel II. Prav tako je bil v letu 1978, ko je bil Karel Wojtyła izvoljen za papeža, tudi Jože Vidic postavljen za župnika v Cerknici. Vzporednice niso naključne. Nedvomno gre za sobrata, ki ga je duh II. vatikanskega koncila in apostolski duh sv. Janeza Pavla II. zaznamoval v njegovem osebnem, duhovnem in pastoralnem življenju. Odlikovala ga je izredna ustvarjalnost, iniciativnost, mladostna zagnanost, dialoškost, konkretna duhovnost, dejavna vera, ljubeznivost in domačnost. Bil je pravi prototip Jezusovega učenca po don Boskovem zgledu. Poudarjal je izkušnjo vesele skupnosti in sooblikovanja ter vključevanja vseh v živo Kristusovo telo, ki je Cerkev. Z duhovnimi vajami za mlade vse od sredine sedemdesetih let, ki trajajo še danes, s tečaji za župnijske sodelavce na Uskovnici, z obiskovanjem katehetskih tečajev 27 let zapored, spodbujanjem šole za animatorje in drugimi pobudami, je Cerkvi na Slovenskem nedvomno dal velik prispevek.

Kot človek pristne in konkretne vere je s srčno dobroto želel dobro vsakemu, ki ga je srečal na poti svojega duhovništva. Imel je izreden čut za mlade, za preprostega človeka. Neizbrisno sled je zapustil v življenju mnogih mladih, ki jih je srečeval v župniji, na Uskovniških tednih ali Postnih duhovnih vajah. Znano je, da je te programe obiskovalo letno preko 250 do 300 mladih in kako je on vedno napolnil avtobus z mladimi, ne samo tistimi boljšimi, ampak tudi s tistimi oddaljenimi od Cerkve. Te oddaljene je imel še posebej rad, saj je imel izkušnjo, da se v vsakdanjem življenju dostikrat celo bolje izkažejo kot tisti, ki so vedno blizu. Svoje življenjske energije je podarjal mladim. Odpiral jim je prostor, jih vključeval v skupine, pošiljal na šolo za animatorje, jih usposabljal za sodelavce in jim zaupal mnogo odgovornih nalog v župniji, jim predajal vodenje birmanskih skupin, skavtov, pevskega zbora in drugih skupin. Svoja najlepša in najplodovitejša leta pastoralnega dela je doživel v Cerknici, kjer je bil 35 let župnik. Bil je garač in neutruden delavec. Koliko poti na Uskovnico in nazaj, koliko orodja so prijele njegove roke: kramp, lopato, motorno žago, kladivo, kosilnico, pesek, cement, deske, drva … S svojim zgledom zavzetega duhovnika salezijanca, predanega reševanju mladih duš, s svojim garaškim in premočrtnim značajem, si je pridobil ugled in spoštovanje pri vernih in nevernih, saj med njimi ni delal razlik. Tako vse do točke, ko se je njegovo pastoralno delovanja zaradi iztrošenosti skrčilo na minimum. Svoje zadnje veselje je našel v spovednici na Rakovniku.