Salezijansko poslanstvo se je v Etiopiji in Eritreji začelo leta 1975, ko so prvi trije salezijanci –Patrick Morrin z Irske, Joseph Reza iz Združenih držav in Cesare Bullo iz Italije – prispeli v mesto Mekele v pokrajini Tigraj. Pod vodstvom salezijanske inšpektorije Bližnji vzhod so se odzvali na poziv salezijanske družbe, da raziščejo nova obrobja. Leta 1982 so drugi misijonarji iz italijanske inšpektorije Lombardija-Emilija prispeli v mesto Dilla kot del salezijanskega projekta Afrika. Salezijanska navzočnost v Eritreji se je začela leta 1995 v kraju Dekemhare. Leta 1998 so se skupnosti združili v etiopsko salezijansko vizitatorijo »Mariam Kidane Meheret«.
Oktobra 2025 bomo obhajali zlati jubilej, ko bomo obeležili 50 let salezijanske navzočnosti. To bo trenutek za zahvalo in hvalo Gospodu ter spomin in izraz hvaležnost vsem, ki so uresničili salezijansko karizmo za mlade v Etiopiji in Eritreji. Posebna zahvala gre vsem misijonarjem in dobrotnikom: Bog vas obilno blagoslovi.
Ko želi Bog blagosloviti svoje ljudstvo, uporablja druge ljudi. Ko je hotel blagosloviti vse narode, je poklical Abrahama: »S tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas« (1 Mz 22,18). Ko je hotel osvoboditi svoje ljudstvo iz suženjstva, je poklical Mojzesa (2 Mz 3). Ko je želel svoje ljudstvo spomniti na svojo ljubezen, je poklical preroke. In v našem času je Bog govoril po svojem Sinu: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Heb 1,1-2). Njegova ljubezen se nam je razodela z učlovečenjem druge osebe Svete Trojice: Božja beseda je postala meso (Jn 1,14), da bi nam pokazala, kako zelo nas ljubi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Ko je Bog želel mlade Etiopijce in Eritrejce blagosloviti s salezijansko karizmo, je navdihnil pokojnega škofa eparhije Adigrat, njegovo ekscelenco Abuneja Hailemariama Kahsaya. Prosil je, da bi salezijanci prišli v njegovo škofijo, da bi mladim nudili celovito vzgojo. Ko rečemo »da« Gospodu in z njim sodelujemo pri blagoslovu njegovega ljudstva, moramo biti dosledni, vztrajni ter predani razumevanju njegovega načrta in časa.
Ker je bil odziv salezijancev (pre)počasen, je škof Hailemariam prosil tri svoje duhovnike, ki so študirali v Italiji, da postanejo salezijanci, s čimer se je začela salezijanska navzočnost v Etiopiji. Eden od teh duhovnikov, Abba Sebhatleab Worku, je bil po tem, ko je postal salezijanec in začel poučevati filozofijo v Libanonu, imenovan za škofa eparhije Adigrat in nasledil Abuneja Hailemariama Kahsaya. Kot pravi Božja beseda: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Dokler je bil Abune Hailemariam živ, sad še ni obrodil, toda seme, ki ga je posejal, je obrodilo sad po njegovi smrti. Abba Sebhatleab Worku je izpovedal večne redovne zaobljube, preden je bil posvečen v škofa in je sprejel prve salezijance 17. oktobra 1975 v Mekeleju. Od takrat se je salezijanska navzočnost razširila v različne dele Etiopije: Adigrat, Adwa, Shire, Dilla, Soddo, Adamitullu, Zway, Debrezeit, Addis Abebo in Gambelo ter v Eritrejo: Dekemhare, Asmara in Barentu.
Trenutno imamo šestnajst skupnosti: trinajst skupnosti v Etiopiji in tri v Eritreji. V Etiopiji upravljamo šest tehničnih zavodov, osem osnovnih šol, pet srednjih šol, trinajst oratorijev/mladinskih centrov, dom za ogrožene mladoletnike, pet župnij in tri aspirante ter formacijske hiše za novince in postnovince.
Geografsko se Etiopija nahaja v vzhodni Afriki, na afriškem rogu, meji na Kenijo, Somalijo, Džibuti, Eritrejo, Sudan in Južni Sudan. Je ena najstarejših držav, nekoč imenovana Aksumsko kraljestvo. Zgodovinsko gledano so kljub napredku pomanjkanje kontinuitete in ponavljajoči se konflikti pripeljali do uničenja preteklih dosežkov in ponavljajočih se poskusov začeti iz nič, namesto da bi gradili na obstoječih temeljih. To je Etiopiji pomagalo ostati med najmanj razvitimi državami.
V petdesetih letih salezijanske navzočnosti smo bili priča trem krvavim vojnam. Od leta 1974 do 1991 – obdobje sedemnajstih let – je potekala državljanska vojna za strmoglavljenje diktatorja in vzpostavitev demokratične vlade. Od leta 1998 do 2000 je potekala vojna pod pretvezo mejnega spopada z Eritrejo. Leta 2020 je izbruhnil konflikt med zvezno vlado in njenimi zavezniki ter pokrajino Tigraj. Čeprav se je končala leta 2022 s sporazumom iz Pretorie, pa se je vojna med zvezno vlado in pokrajino Amhara nadaljevala in še vedno traja. Poleg tega konflikti, ki so se začeli pred leti v pokrajini Oromia, eni največjih pokrajin v Etiopiji, še vedno trajajo.
Vojna požira ogromne človeške in materialne vire, uničuje infrastrukturo in medčloveške odnose, ovira investicije in turizem. Tem učinkom smo priča v naših deželah in marsikje po svetu.
Salezijanci verjamemo, da je edina pot iz konfliktov, vojn, revščine in pomanjkanja miru vzgoja. Kljub vojnam in konfliktom smo še naprej zagotavljali vzgojo revni mladini in jim pomagali graditi svojo prihodnost ter živeti v harmoniji. Z izvajanjem salezijanskega preventivnega sistema – navzočnosti med mladimi, zanimanja za njihovo življenje, pripravljenosti na poslušanje in dialog z njimi, prenašanja verskih vrednot, z razumevanjem in ljubeznivostjo – omogočamo njihovo vzgojo.
Na petdesetletni poti smo se soočali s političnimi izzivi (pomanjkanje stabilnosti in vojne), pa tudi z družbenimi in ekonomskimi težavami. Danes so glavni izzivi politična nestabilnost in viri, tako človeški (poklici) kot ekonomski. Po navodilih vrhovnih zborov si prizadevamo za sodelovanje z laiki. Čeprav smo napredovali, nas čaka še dolga pot. Sodelovanje s salezijansko družino je še en izziv. Globoko smo hvaležni inšpektorijam, ki so prispevale k ustanovitvi in rasti salezijanske navzočnosti v Etiopiji in Eritreji.
Še vedno smo v izrednih razmerah zaradi trajajoče vojne in nestabilnosti, saj je veliko notranje razseljenih ljudi v taboriščih in šolskih prostorih. V Tigraju veliko državnih šol ne nudi izobraževanja učencem. Naše šole gostijo notranje razseljene učence in njihove družine še vedno potrebujejo dnevno hrano. Posredujemo, ko lahko, s pomočjo Don Boskove mreže in drugih dobrotnikov. Učenci so pri vseh šolskih potrebščinah popolnoma odvisni od nas.
Kar zadeva naše redovniško življenje, se moramo soočati s pomanjkanjem usposobljenih vzgojiteljev. Čeprav se poklici vedno znova pojavljajo, naša zmožnost spoprijemanja z njimi – zlasti glede na čas, v katerem živimo – zahteva bolj usposobljen kader.
V Etiopiji in Eritreji delujejo 104 salezijanci, vključno s tistimi v začetni formaciji. Večino sestavljajo domači poklici, ki že zasedajo odgovorne položaje, kar dokazuje, da so postavljeni trdni temelji. Salezijanska vizitatorija se osredotoča na tri glavne prioritete: salezijansko karizmatično redovniško identiteto, mladinsko pastoralo, ki vključuje laike, in samozadostnost.
Upamo, da se bomo postopoma učili iz naše zgodovine in si prizadevali živeti v sožitju, da bo poslanstvo nemoteno napredovalo v služenju mladim v stiski. Na ta način želimo pomembno prispevati k vzgoji in rasti mladih, oblikovanju dobrih vernikov in poštenih državljanov.
Skupaj z našimi dobrotniki in vsemi sodelavci se zavzemamo, da bomo še naprej hodili z mladimi, delali za boljšo družbo in svetejšo Cerkev.
Hailemariam Medhin, SDB, predstojnik etiopske vizitatorije; vir: donbosco.press
