Za razumevanje položaja salezijancev v Libanonu je nujna kratka razlaga trenutnega družbenopolitičnega in vojaškega položaja v državi, kot jo je zapisala libanonska salezijanska skupnost in jo podajamo v nadaljevanju.
Od 8. oktobra 2023, po nenadnem in brutalnem napadu Hamasa na Izrael, ki se je začel z območja Gaze, in nasilnem odzivu izraelske države, se je Libanon proti svoji volji znašel v konfliktu zaradi Hezbolaha (»Božje stranke«), libanonske politične stranke, a tudi močno oborožene šiitske milice, ki se predstavlja kot kopje islamske »odporniške osi« proti Izraelu, ki jo vodi Islamska republika Iran.
Od takrat se je Libanon, ki je že pet let vpleten v resno družbeno-ekonomsko, finančno, institucionalno in politično krizo, znašel tudi brez vodje države in z vlado v odstopu, ki naj bi urejala tekoče zadeve. Trenutno je prepuščen na milost in nemilost Hezbolahu, ki se je neodvisno od države in proti volji večine državljanov enostransko odločil odpreti fronto proti Izraelu kot gesto solidarnosti z Gazo. Zaradi tega je bilo neizogibno, da se bodo razmere na libanonski fronti postopoma slabšale. V zadnjem času so se razmere namreč resno zaostrile in zdaj smo na pragu odkrite in totalne vojne, če ne bo čudeža. Usmerjeni atentati, intenzivnejše in obsežnejše bombardiranje, tragično posmehovanje Izraela s hkratnimi eksplozijami na tisoče pozivnikov in ročnih radijskih postaj s smrtnimi žrtvami in ranjenimi, je zlomilo kamelji hrbet.
Prejšnji teden se je začela spirala povračilnih ukrepov, za katere ni videti konca in ki je v samo nekaj dneh povzročila že več kot 600 mrtvih in 2.000 ranjenih v Libanonu ter 600.000 razseljenih oseb z ogromnim uničenjem na jugu Libanona, ki meji na Izrael. Po opustošenju z ognjem se lahko se ponovi možnost kopenske invazije, natanko tako kot v Gazi. Tudi tritedensko premirje, ki so ga zahtevale Francija, ZDA in arabske države, je glede na trmoglavost obeh sprtih strani vsaj za zdaj povsem negotovo.
Vse to povzroča veliko strahu in veliko zaskrbljenost libanonskega prebivalstva, zlasti mladih, ki so se znova znašli pred zahrbtno in nevarno prihodnostjo. Tudi družine doživljajo to krizo z globokim občutkom zmedenosti in tesnobe.
Salezijanci jim skušamo nuditi bližino, ki prinaša vsaj malo upanja in prijateljstva v don Boskovem slogu. V zadnjem letu prikrite vojne in negotovih razmer smo izvajali različne dejavnosti, ki jih skušamo redno nadaljevati. Pred kratkim smo odpovedali srečanje Salezijanske mladine Bližnjega vzhoda, ki naj bi v septembru potekalo v salezijanski hiši El Houssoun v Libanonu.
Trenutno živimo v negotovosti: odprtje šol je preloženo, ogromen je pritok razseljenih ljudi z juga, ki so skoraj vsi šiiti in večinoma privrženci Hezbolaha, na krščanska območja severno od Bejruta in zato začetek izraelskih bombnih napadov tudi na to območje. Salezijanska hiša El Houssoun, kjer je državna osnovna in srednja šola, je v svoje prostore, tako kot druge šole na tem območju, sprejela okoli šestdeset razseljenih oseb. Ravno včeraj sta bili dve šiitski vasi v oklici okolici tarči izraelskih zračnih sil s smrtnimi žrtvami in ranjenimi. Druge vasi živijo v strahu pred enako usodo.
Redne oratorijske dejavnosti, ki jih navadno obiskuje na stotine kristjanov in muslimanov, in ki naj bi se kmalu začele v El Houssounu, bodo morale počakati, da se položaj razjasni.
Odprtje srednje poklicne šole »Don Bosco Technique«, ki se nahaja v Al Fidarju, in šole »Angels of Peace » za iraške krščanske begunce, ki se nahaja v Bejrutu, je prav tako povezano z razvojem položaja.
Za zaključek naj izpostavimo, kako je bila salezijanska hiša El Houssoun kot znamenje upanja vedno vpeta v vojne dogodke, ki so prizadeli Libanon v zadnjih 50 letih.
Med državljansko vojno (1975-1990), ko smo morali cvetočo salezijansko šolo v Bejrutu dokončno zapreti, je hišo v El Houssounu zasedena vojska in jo spremenjena v vojašnico, a je za leta postala tudi varno zatočišče za stotine razseljenih kristjanov. Med prvo vojno med Izraelom in Hezbolahom leta 2006 je začasno gostila okoli sto razseljenih ljudi, muslimanov in kristjanov, iz vasi na jugu.
Trenutni prihod razseljenih oseb, katerih število bi lahko v prihodnjih dneh še naraslo, je torej že tretji, ki jih gosti hiša, ki leži v hribih in stran od stanovanjskega območja ter velja za relativno varen kraj.
Naslednji dnevi bodo nakazovali smer dogajanja in bodo zato usmerjali salezijansko delovanje v bližnji prihodnosti: vračanje v neko normalnost ali nadaljevanje življenja in delovanja v izrednih razmerah. Izziv, s katerim smo don Boskovi duhovni otroci žal domači.
Salezijanska skupnost v Libanonu