Pišem vam, dragi prijatelji, le par ur po tem, ko sem podelil misijonske križe skupini 10 sester salezijank in 25 don Boskovim salezijancem ob 149. misijonski odpravi od tiste prve, ki jo je pospremil don Bosko 11. novembra 1875. Tedaj je 10 salezijancev odšlo v Argentino, šest mladih duhovnikov in štirje salezijanci bratje. Tem prvim je sledilo 11.000 salezijancev in 2.500 sester Hčera Marije Pomočnice, ki so odšli iz Evrope po vsem svetu.
To je nekaj čudovitega, kar mi pritrjuje, da se še najdejo dobre novice, ki jih moramo odkriti in sporočati.
Ob podelitvi križev sem v očeh teh mladih mož in žena opazil skupno luč, odsev besed, ki jih je izogovoril eden izmed njih: »Podoživljam verz iz Psalma 105, ki pravi: Gospod je poklical Mojzesa in Arona, moža po svojem srcu. Poklican sem, nisem izbral sam.« Ob njihovi vedri in odločni drži sem na nek način podoživel osebno poklicanost.
Poklicanost, ki se ne tiče le posvečenih salezijancev in salezijank, temveč vseh članov salezijanske družine, saj smo na nek način vsi poklicani, da postanemo misijonski učenci mladih in najbolj potrebnih v vsakem kotičku našega lepega, ljubljenega in trpečega sveta.
Kristjani pravzaprav nimajo poslanstva, temveč so poslanstvo. Vsi kristjani so poklicani, da živijo skrivnost učlovečenja, da v fizičnem in moralnem telesu živijo skupnost Božje navzočnosti.
V Cvetniku svetega Frančiška najdemo ljubko zgodbo. Nekega dne je Frančišek zunaj samostana srečal brata Leona. Bil je preprost in dober brat, ki ga je imel Frančišek zelo rad. Dejal mu je: »Brat Leon, pridi, greva pridigat.«
»Moj oče,« mu odgovori, »veš, da sem malo izobražen. Kako naj sploh nagovorim ljudi?«
Ker je Frančišek vztrajal, se je brat Leon strinjal. Krožila sta po mestu v tihi molitvi za vse, ki so garali v trgovinah in na vrtovih. Delila sta nasmehe otrokom, posebej najbolj ubogim. Kakšno besedo sta izmenjala s starejšimi. Objemala sta bolne. Neki ženi sta pomagala nesti težek vrč, poln vode.
Ko sta večkrat prečesala vse mesto, je sveti Frančišek dejal: »Brat Leon, čas je, da se vrneva v samostan.«
»Kaj pa najina pridiga?«
»Sva jo že opravila … opravila sva jo,« je smeje se odgovoril svetnik.
Najboljša pridiga je vedno iz mesa in krvi. Jezus kristjane primerja s soljo: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13)
Sveti Pavel pa z dišavo: »Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj.« Kdor se odišavi, mu tega ni treba razlagati: dišava govori sama zase.
Papež Frančišek je napsal: »Rad bi videl svetost v potrpežljivosti Božjega ljudstva: v straših, ki z vso ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, v možeh in ženah, ki z delom služijo kruh za dom, v bolnikih, v starejših redovnicah, ki se še vedno smejijo. V teh dejanjih dan za dnem vidim svetost bojujoče se Cerkve. To je mnogokrat svetost ‘sosednjih vrat’ tistih, ki živijo poleg nas in so odsev Božje navzočnosti.«
Uspešni in pogumni misijonarji malih
Od doma – svetišča naše Marije Pomočnice se jih je odpravilo veliko, kot sem že dejal, na vse konce sveta: 149 krat v 143 letih.
Po prvi misijonski odpravi leta 1875 je don Bosko poslal drugo leta 1876, v kateri so bile prve Hčere Marije Pomočnice, pospremljene z matrinskim blagoslovom Matere Mazzarello. V skupini je bilo šest mladih sester, starih med 17 in 25 let. Za don Boska so se odprave zvrstile leta 1878, 1881, 1883, 1885, 1887 in 1888. Ob smrti našega ljubljenega don Boska je v misijone odšlo 149 salezijancev in 50 Hčera Marije Pomočnice, ki so delovali v Argentini, Urugvaju, Braziliji, Čilu in Ekvadorju.
To so pogumna avantgarda naše družine. Niso bili poslani, da bi ‘delali’, ‘delali’ in ‘delali’, temveč da so prinesli duha, razširili don Boskov objem, nežno človečnost Matere Mazzarello in živeto drznost evangelija.
Kar sem dejal novim misijonarjem, bi rad dejal tudi vam: »Želim si, da bi bila pastoralna ljubezen središče vašega biti in delovati; da bi bil evangeljski Kristus, ki so ga don Bosko in naši svetniki ljubili in mu sledili, pravi izvir vaše osebnosti; da bi ponižno in predano živeli hčerinski občutek cerkve, predvsem za mlade, ljubeznivost preventivnega sistema, družinskega duha v neutrudni delavnosti in zmernosti. Vedno združeni z Bogom bodite veseli in upanja polni, ustvarjalni in prilagodljivi. Nikoli, nikoli ne pozabite, da nas čaka Očetov objem v nebesih, kamor ne bomo prišli sami, temveč v spremstvu tolikih, za katere bomo darovali naše življenje.«
Poklicani smo, da pričujemo Božjo prisotnost v svetu. V temeljitem salezijanskem stilu: začeti od spodaj, pri najmanjših.
Profesor Fernando Silva, ki vodi pediatrično bolnico v Managui, je pripovedoval močno izkkušnjo. Nekega svetega večera pred božičem je delal pozno v noč. Slišal je že poke raket, ognjemet je razsvetljeval nebo, ko se je Fernando odločil, da odide domov, kjer so ga pričakovali za praznik.
Ko je naredil še zadnji krog po hodnikih, da preveri, če je vse v redu, je za svojim hrbtom zaslišal rahle korake. Otroške korake. Ko se je obrnil, je zagledal enega od malih pacientov, ki mu je sledil.
V mraku ga je spoznal, bil je otrok, ki ni imel nikogar.
Fernando je prepoznal obraz, ki ga je zaznamovala smrt in oči, ki so iskale opravičilo, mogoče so iskale dovoljenje.
Fernando se mu je približal in otrok se ga je dotakni z roko: »Povej mu …« je zašepetal. »Povej komu, da sem tukaj.«
Na neki fotografski razstavi o otrocih z ulice v Limi, je pod eno od fotografij pisalo: » Saben que existo pero no me ven.« Vedo, da obstajam, a me ne vidijo. Sem socialni problem, statistični podatek, a me ne vidijo.
Smo salezijanci. Kjerkoli se nahajamo, prisluhnemo glasu pozabljenih, nevidnih. Poklicani smo, da smo trdni in pogumni misijonarji malih in zadnjih. Poklicani smo, da pokleknemo, da bi pomagali na noge drugim, kot je to storil naš Učitelj in Gospod.
Samo kdor se skloni, lahko prisluhne, predvsem malim. Veliko nam imajo povedati in z nami delijo življenje.
Dragi, povsod boste srečali veliko oseb dobre volje, tudi take, ki me mislijo tako kot mi, imajo različne poglede na svet ter živijo in prakticirajo druge religije, a so dobre in delajo dobro, občudujejo lepoto in iščejo resnico. Srečali pa se boste tudi z mnogimi trpljenji zaradi nepravičnosti, neenakosti in nasilja, ki največkrat izhajajo iz teh, ki imajo moč, bodisi politično, socialno ali ekonomsko.
Vedno ostanite med najbolj revnim ljudstvom, preganjanim, potrebnim.
V zvezi s tem želim spomniti na ‘spomin’, ki ga je don Bosko sam izročil misijonarjem prve odprave pred 143 leti: »Skrbite za bolnike, za otroke, za stare in uboge in zaslužili si boste Božji blagoslov in dobroto ljudi.« Na vizitki za Cagliera pa: »Naredite, kar morete: Bog bo naredil to, kar mi ne moremo. Vsako stvar zaupajte Jezusu v zakramentu in Mariji Pomočnici in videli boste, kaj lahko storijo čudeži.«
Ángel Fernández Artime