Prvo misijonsko odpravo so blagoslovile don Boskove solze, ki je dejal: »Začenjamo veliko delo. Kdo ve, ali ne bo ta odhod kot seme, iz katerega bo zraslo veliko drevo?« Prerokba se je uresničila.
Prva je nepozabna. Bilo je na dan sv. Martina leta 1875. Svet tega ni vedel, toda v tistem kotičku Turina, imenovanem Valdocco, se je začela nenavadna dejavnost: deset mladih salezijancev je odhajalo v Argentino. Bili so prvi salezijanski misijonarji.
Prva misijonska odprava
Biografski spomini sv. Janeza Boska ta trenutek opisujejo z epskimi poudarki: »Ob štirih so začeli pritrkavati. Kar nenadoma se je po hiši razlegel silen hrušč, okna in vrata so se stresla, dvignil se je tako silen veter, da se je zdelo, da bo odneslo cel oratorij. Mogoče je bilo to naključno, toda podoben veter in hrušč se je dvignil tudi v trenutku, ko so blagoslovili temeljni kamen cerkve Marije Pomočnice. Pojavil se je tudi na dan posvetitve cerkve Marije Pomočnice.«
Bazilika je bila nabito polna. Don Bosko se je povzpel na prižnico: »Toda zmanjkuje mi glasu in solze dušijo besedo. Povem vam samo to, da če je v tem trenutku moja duša žalostna zaradi vašega odhoda, pa se moje srce raduje ob napredku naše družbe, ko vidim, kako v naši majhnosti tudi mi dodajamo kamenček izgradnji veličastne zgradbe svete Cerkve. Da, pojdite polni poguma, toda zapomnite si, da je samo ena Cerkev, ki se razteza po Evropi, po Ameriki in po celem svetu in sprejema v svoje naročje pripadnike vseh ljudstev, ki se hočejo zateči pod njeno materinsko varstvo. Kot salezijanci se morate zavedati, da imate tukaj v Italiji, pa četudi boste v najbolj oddaljenem kraju te zemlje, očeta, ki vas ljubi v Gospodu, in Družbo, ki misli na vas v vsaki okoliščini, vam v vsem pomaga in vas sprejema vse kot svoje brate. Pojdite torej. Naleteli boste na ovire vsake vrste, na pomanjkanje, na nevarnosti. Toda ne ustrašite se. Bog je z vami. Šli boste, pa ne boste sami. Mi vsi vas bomo spremljali. Nemalo tovarišev bo prišlo za vami in posnemalo vaš zgled ter vas dohitelo na polju truda in težav. In tisti, ki ne bodo mogli iti z vami, da bi vas spremljali na evangeljski poti, vas bodo spremljali z molitvijo in bodo z vami delili utehe, težave in vse, kar boste morali prenašati, da bi bilo vaše delo za duše čim bolj uspešno« (BiS XI, 223–224).
Don Bosko jih je objel in vsakemu izročil list papirja z dvajsetimi posebnimi spomini, skoraj očetovsko oporoko otrokom, ki jih morda ne bo nikoli več videl. Zapisal jih je med nedavnim potovanjem z vlakom v svoj zvezek.
153. misijonska odprava
25. septembra smo ta milostni trenutek doživeli že 153. po vrsti. Danes se imenujejo Oscar, Sébastien, Jean-Marie, Tony, Carlos … 25 jih je, so mladi, pripravljeni … a v svojih očeh in srcih nosijo zavest in pogum prvih. So nosilci tega, kar sem v tem šestletju prosil celotno salezijansko družino: drznost, preroštvo in zvestoba.
Don Bosko je izrekel majhno prerokbo: »Na tak način začenjamo veliko delo, ne zato ker mislimo, da bomo v kratkem času spreobrnili ves svet. Nikakor ne. Toda kdo ve, ali ta odhod ni kakor seme, iz katerega naj zraste veliko drevo? Kdo ve, ali ni to kakor proseno ali gorčično zrno, iz katerega se bo razvilo delo, ki bo obrodilo veliko plemenitega sadu. Kdo ve, ali ta odhod ni vzbudil v srcih mnogih željo, da bi se posvetili Bogu v misijonih, ki se nam bodo pridružili in pomnožili naše vrste? Jaz trdno upam v to. Videl sem veliko število tistih, ki so izrazili željo, da bi jih izbrali« (BiS XI, 242).
Živimo v času, ko se moramo soočiti s prenovljeno miselnostjo, ki »more premagovati meje«. V svetu, v katerem so meje v nevarnosti, da postanejo vse bolj zaprte, je preroštvo našega življenja tudi v tem: pokazati, da za nas ni meja. Edina resničnost, ki jo imamo, so Bog, evangelij in poslanstvo.
Peti don Boskov nasvet misijonarjem se je glasil: »Posebej skrbite za bolnike, otroke, ostarele in revne.«
Sanjam, da bodo ljudje danes in v prihodnje ob imenu »don Boskovi salezijanci« pomislili, da smo posvečeni nekoliko »nori«, ker s pravim salezijanskim srcem ljubimo mlade, zlasti najrevnejše, najbolj zapuščene in nezaščitene. To se mi zdi najlepša opredelitev don Boskovih sinov za današnji čas. Prepričan sem, da bi naš oče želel prav to.
Še vedno odhajajo, da bi svoje življenje podarili Bogu. Ne le z besedami. Družba je plačala tudi krvni davek. Novomašno geslo mučenca Rudolfa Lunkenbeina se je glasilo: »Prišel sem služit in dat življenje.« Ob njegovem zadnjem obisku Nemčije leta 1974 ga je mati prosila, naj bo previden, saj je izvedela o tveganjih, ki so grozila njenemu sinu. Odgovoril je: »Mama, zakaj te skrbi? Nič ni lepšega kot umreti za Boga. To bi bile moje sanje.«
Trdno sem prepričan, da mora naša družina v naslednjih šestih letih stopati v smeri večje univerzalnosti in brez meja. Države imajo meje. Naša velikodušnost, ki podpira poslanstvo, ne more in ne sme poznati meja. Prerokba, katere priče moramo biti kot skupnost, ne vključuje meja.
Iz izkušenj lahko trdim, da je na milijone družin po vsem svetu polnih hvaležnosti do salezijancev, ki so postali ‘evangelij’ med njimi.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 4/2022