Vodja razvojne pisarne pri Fundaciji Don Bosko, dr. Maja Borlinič Gačnik, ki v tem mesecu zaključuje delo gostujoče predavateljice na Univerzi v Malagi v Španiji, opisuje doživetja ob tamkajšnjem praznovanju v velikem tednu.
Letošnje praznovanje velike noči je nekoliko drugačno, nekaj tisoč kilometrov stran od doma, a verjamem, da ravno tako doživeto in blagoslovljeno. O Semani Santi smo se pogovarjali pri eni od ur španščine v Gimnaziji Želimlje (n let nazaj), to pa je bilo tudi vse, kar sem do letošnjega leta vedela o tem pomembnem prazniku v Španiji in nekaterih delih Latinske Amerike.
Semana Santa ali veliki teden je eden najpomembnejših dogodkov v španskem katoliškem koledarju. V Malagi, kjer se nahajam na pedagoški izmenjavi, je Semana Santa še posebej znana po svojih spektakularnih procesijah, ki pritegnejo velike množice domačinov in turistov. S Semano Santo obhajajo spomin na trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa in ga praznujejo v tednu pred velikonočno nočjo. Praznovanja se običajno začnejo na cvetno nedeljo in se nadaljujejo do velikonočne nedelje, pri čemer vsak dan zaznamujejo procesije dovršeno okrašenih »tronov«, ki prikazujejo bodisi prizore iz Kristusovega trpljenja ali upodabljajo devico Marijo. Te »trone« po ulicah nosijo člani lokalnih verskih bratovščin, znanih kot hermandad, v tradicionalnih oblačilih in s koničastimi pokrivali.
Procesije, ki trajajo od sredine popoldneva (navadno se pričnejo okoli 16. ure z blagoslovom in pesmijo v cerkvi) do polnoči (včerajšnjo smo zaključili okoli pol enih zjutraj), spremljajo zvoki godbe na pihala in bobnov, ki dajejo ritem hoji nosačev. Ulice so ob tem polne opazovalcev, ki v tišini, molitvi, ploskanju, veselju, navdušenju, joku, vzhičenju … čakajo na procesijo, ki se pomika mimo njih. Mnogi ljudje tudi sami sodelujejo v procesijah, naj si bo z nošenjem sveč ali cvetja ali pa tako, da se jim v ozadju pridružijo s petjem.
O izvoru Semane Sante ne vem prav veliko. Menda naj bi začetki segali v 16. stoletje, ko naj bi katoliška Cerkev skušala okrepiti svoj vpliv. Takrat naj bi ustanovili omenjene bratovščine, ki so pravzaprav skupine laikov, ki so se in se še zavzemajo, da bodo v velikem tednu izvajale dobrodelna dela in verske procesije po ulicah.
Danes ima vsaka bratovščina svojo značilno obleko, člani pa pogosto nosijo dolge halje, koničaste kapuce, nosijo sveče ali križe. Kostumi naj bi bili prvotno namenjeni skrivanju identitete spokornikov, ki so sodelovali v procesijah, da bi se odkupili za svoje grehe. Sedaj je »biti član bratovščine« po besedah domačinov, ki sem jih spoznala v zadnjih tednih, častna stvar! Ljudje celo plačajo skromni prispevek in lahko tudi po več let čakajo na vrsto, da bodo stopili pod »tron« ter si za en popoldan in del noči na rame naložili kip Jezusa Kristusa ali device Marije, ki je težak 4.000 kg ali več, in ga ponesli po mesnih ulicah. Biti član bratovščine presega versko prepričanje. Je del kulture, je del zaveze, da boš pomagal svojemu bratu, če se bo kdaj znašel v težavah, ob tem pa lahko tudi sam računaš na to, da imaš brate, ki ti bodo pomagali.
Za tiste, ki sodelujejo v procesijah Semane Sante, je čustvena izkušnja lahko zelo močna in globoka. Opazovala sem ljudi, ki so izkazovali globoko predanost in spoštovanje do vseh, ki sodelujejo v procesijah. Pogosto predvsem do tistih, ki so bili vključeni v nošenje velikih kipov device Marije ali drugih svetnikov. Videla sem solze v očeh tistih, ki so stali na ulici in čakali, da je mimo njih prišla cautiva, podoba Jezusa Kristusa, ujetnika z zavezanimi rokami. Spoznala sem, da do te podobe zares izkazujejo globoko spoštovanje. Videla sem posameznike, ki so si za svojo promeso, zavezo zadali cilj, da procesijo prehodijo bosi ali z zavezanimi očmi. Vzdušje je lahko ob vsem tem tako mračno kot tudi veselo, takšno, kakršni so bili zadnji dnevi Jezusovega življenja, smrti in vstajenja.
Omenjene bratovščine oz. hermandad predstavljajo številne mestne skupnosti civilnih ali javnih družb. Priznam, tudi sama sem bila ganjena ob pogledu na bratovščino Estudiantes, ki se je po ulicah Malage sprehodila ta ponedeljek. V procesiji, ki so jo skozi celoten čas spremljali zvoki godbe ter petja akademske himne »Gaudeamus igitur«, je sodelovalo več kot 1.000 študentov, profesorjev, prodekanov, dekanov … Tron Jezusa Kristusa je v levi vrsti med zadnjimi nosači nosil tudi profesor Antonio, s katerim največ sodelujem na tukajšnji Univerzi.
Posebno doživetje je bil trenutek, ko je ena izmed bratovščin, imenovana Pasión, iz katedrale ponesla tron s kipom device Marije. Tišino noči je v prisotnosti več tisoč glave množice, ki je spremljala procesijo, v nekem trenutku presekal zvok španske nacionalne himne, ki so jo zaigrali člani godbe, stoječi za kipom device. Doživetje je bilo tudi spremljati vojaško bratovščino, disciplinirano, fokusirano, resno in z orožjem v roki.
Zagotovo pa mi bo najbolj v spominu ostala hermandad salesianos, ki je svoj tron po ulicah ponesla včeraj popoldan in ponoči. Procesijo sem spremljala vso pot, od začetne pesmi pa do zadnjega zvoka zvonca.
Zahvaljujoč prijateljem, ki so del salezijanske družine tukajšnje domače salezijanske skupnosti, sem imela ob sebi ves čas družino. Prav zaradi njih in njihove predstavitve vseh detajlov in pomenov običajev ob velikem tednu ter njihove prijaznosti se v Malagi počutim sprejeto in ne le kot turistka.
Ko ob vsem čudenju tukajšnjim, drugačnim običajem praznovanja Velike noči poročam svojim prijateljem in družini doma, sem danes od enega izmed njih prejela tudi sporočilce: »Da ne bi pozabila na korenine.« Ne bom. Dragi prijatelji, blagoslovljene velikonočne praznike in veselo Alelujo. Vstal bo za nas.
Maja Borlinič Gačnik, Fundacija Don Bosko
