V korak z mladimi.

Šepetati Boga

Pismo vrhovnega predstojnika salezijanski družini, december 2018

»Kaj naj storim?« je don Bosko vprašal dobrega don Cafassa.

»Pridi z mano in boš videl!« mu je odgovoril prijatelj in učitelj.

Tako je don Bosko spoznal mlade v zaporih. Izkušnja ga je pretresla: »Dejal sem si: Ti mladi bi morali zunaj imeti nekoga, ki bi skrbel zanje, jim pomagal, jih učil, jih ob nedeljah peljal v cerkev …« Prinašal je majhne darove, delil dobre besede, jih skušal pripeljati do razmišljanja in obljubljali so, da se bodo poboljšali. A ko se je vračal k njim, je bilo vse tako kot prej. Nekoč je don Bosko planil v jok.

»Zakaj tisti duhovnik joka?« je vprašal mladi zapornik.

»Ker nam želi dobro. Tudi moja mati bi jokala, če bi me videla tu notri.«

Táko je bilo don Boskovo srce.

Kdor je bil brez družine, kdor se je počutil sam na svetu, kdor je izgubil nekoga, ki mu je želel dobro, kdor nikoli ni poznal ljubezni in je vedno doživel zavrnitev, je v očetovskem srečanju z don Boskom, v materinskem srečanju z mamo Marjeto in bratskem srečanju v oratorijski skupnosti zaživel prvič ali ponovno zaživel. Fantje niso iskali duhovnika, iskali so očeta, brata, prijatelja. Globoko človeška navzočnost ter dobra, velikodušna in neskončna potrpežljivost sta mu omogočali, da je sprejel vsakega ob kateri koli uri.

Felice Reveglio pričuje: »… dovolil jim je, da so bili vedno ob njem. Ni še končal svojega kosila ali večerje, že so se mladi zgrnili v malo jedilnico in ga obkrožili. Kljub nadlegovanju, ki smo ga povzročali, je dobrohotno sprejemal izbruhe naše hvaležnosti. Sam sem v svoji veliki vnemi večkrat zlezel pod mizo, da sem lahko svojo glavo naslonil na njegova kolena.«

Pavel Albera pravi: »Don Bosko je vzgajal z ljubeznivostjo, privlačnostjo, osvajanjem in spreminjanjem. Kar posrkal nas je vase v ozračje veselja, od koder so bili pregnani težave, žalost, otožnost … Vse na njem nas je pritegovalo: njegov prodorni pogled je bil včasih učinkovitejši od pridige; prepost premik glave; nasmeh, ki mu je nenehno cvetel na ustnicah, vedno nov in umirjen; upognjene ustnice, kot bi govoril brez izgovarjanja besed; njegove tople besede; njegova drža ter vitka in spoščena hoja. Vse te reči so učinkovale na naša mlada srca pomirjujoče, ob katerih nisi mogel biti razstresen. Tudi če bi lahko bili, tega ne bi želeli za vse zlato na svetu, tako smo bili veseli njegove osebne pozornosti do nas, ki je bila zanj čisto naravna, brez naučenosti in prisiljenosti.«

Veliko in prodorno je sporočilo Božiča, namenjeno spremembi obličja zemlje in napolnitvi z veseljem, čeprav na videz nepomembno: Dete je položeno v jasli.

Tudi mi s tolikimi majnimi in krhkimi znamenji na mnogih majhnih in pozabljenih krajih vsak dan oznanjamo Boga.

Don Boskova pedagoška knjiga je njegovo življenje

Vzgojitelji ne smejo postajati »čuvaji«: so očetje, bratje in prijatelji, ki učijo misliti, razmišljati, vrednotiti. Ključ vsega je navzočnost med mladimi. Po don Boskovi zamisli se vzgoja prenaša z osebnim stikom, gre za tako rekoč izmenjavo energije. Dokler je lahko, je don Bosko opuščal vse drugo in bil navzoč na dvorišču med svojimi mladimi. Zanj je bil to preprosto način, kako živeti Evharistijo: »Do zadnjega diha sem z vami.«

Na sinodi, kjer sem sodeloval, nas je glas mladih ponovno prebudil. Dejansko so nas prosili, naj bolj pogumno pričujemo z življenjem, kar oznanjamo in kar dejansko verjamemo. Mladi potrebujejo odraslih pričevalcev tudi zunaj Cerkve, saj je v svetu veliko pomanjkanje očetovstva in materinstva. Nadaljevati moramo z dajanjem odgovorov, ne le v župnijah, šolah, oratorijih in mladinskih centrih, v ustanovah za otroke z ulice … Pogled je širši: v teh prostorih, ki so mi kot salezijancu domači, lahko uresničim pravo in pristno, zrelo in zdravo materinstvo in očetovstvo. Včasih je vzgojitelj prijatelj ali mora biti brat otrokom. Največji dar pa je, da smo pravi očetje in matere, ki prenašamo modrost življenja.

Ob božiču praznujemo čudovito razodetje očetove narave, s katerim je Jezus eno. Jezus je Bog in se razodeva kot otrok. Kaj podobnega se v vsej zgodovini ni zgodilo. Bog z obrazom otroka. V središču naše vere ni razmišljanje, temveč nežnost do majhnih, preprostih, poteptanih.

Naši mladi bi morali čutiti, da jih imamo radi in da želimo z njimi prehoditi pot življenja in vere. Čutiti morajo, da nočemo usmerjati njihovega življenja, ne predpisovati, kako bi morali živeti, temveč želimo z njimi deliti najboljše: Jezusa Kristusa, Gospoda. Čutiti morajo, da smo tu zanje in če želijo, delijo z nami svoje veselje in upanje, žalost in solze, svojo zmešnjavo in iskanje smisla, poklicanost, svojo sedanjost in prihodnost.

 

Kako dokazati obstoj Boga?

Otrok je vprašal mamo: »Misliš, da obstaja?«

»Da.«

»Kakšen je?«

Mama je objela otroka. Močno ga je stisnila in dejala: »Bog je takšen.«

»Zdaj razumem,« je odgovoril otrok.

Mladi morajo čutiti, da jim šepetamo Boga. Mogoče ne bodo dosegli pravovernosti in prakticiranja verskih obredov, a bodo, tudi po našem posredovanju, začutili, da jih Jezus vedno ljubi in sprejema.

Tedaj bomo, tako kot don Bosko ob svoji zadnji sveti maši pri Srcu Jezusovemu v Rimu, začutili, da se je splačalo.

Ángel Fernández Artime

Morda vas zanima tudi