Kot po mnogih deželah, smo se tudi v Sloveniji z oktobrom 2020 začeli boriti z drugim valom širjenja koronavirusa COVID-19. Iz dneva v dan je bilo vse več obolelih, situacije po bolnišnicah in domovih za starejše so postajale vse težje, zlasti zato, ker so začeli zbolevati tudi zaposleni. Šolanje za otroke in mlade smo začeli na daljavo, država je izdala mnoge ukrepe za preprečevanje gibanja, prepovedane so bile mnoge dejavnosti, med njimi tudi te, ki jih izvajamo po naših skupnostih …
Stisko zdravstvenih in drugih delavcev v bolnišnicah, domovih za starejše in drugih ustanovah smo s skrbjo in molitvijo spremljale vse te mesece. Konec oktobra pa smo po naših skupnostih prejele prošnjo, ki jo je Direktorat za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje v Republiki Sloveniji naslovil na slovensko škofovsko konferenco, le ta pa na naše predstojnike. Ob prošnji se nismo obotavljale, pretehtale smo možnosti, se uskladile znotraj posameznih skupnosti, si prerazporedile obveznosti in tudi same ponudile pomoč v domovih za starejše po Sloveniji.
Trenutno smo tri sestre vključene v prostovoljno delo v domovih za starejše po Sloveniji, kjer pomagamo zaposlenim pri negi stanovalcev, delitvi hrane in hranjenju, čiščenju in urejanju prostorov ter raznih drugih aktivnostih. Poleg bolezni in bolečin, ki pestijo stanovalce, so zaradi epidemije tudi osamljeni, saj so že daljši čas v sobah, ki je zaradi osebne varnosti in varnosti drugih, ne smejo zapustiti. Mnoge je strah, pogrešajo sprehode in druge dejavnosti, domači jih ne morejo obiskovati, pa tudi družiti se v tem trenutku ne smejo med sabo. Tako jim ostane le njihova soba … Zato si pri našem prostovoljnem delu vzamemo veliko časa za pogovor s stanovalci. »Mar ne ublaži rosa pripeke? Tako je tudi beseda več kakor darilo« (Sir 18,16).
Tako kot zaposleni pa tudi sestre preživimo dneve v tako imenovanem skafandru ali varovalnem zaščitnem plašču, z masko in vizirjem ali očali na glavi ter rokavicami, ki si jih nenehno menjavamo, še pogosteje si razkužujemo roke. Včasih res zgledamo kot ‘vesoljci’ ali ‘potapljači’. Oblačenje, še bolj pa slačenje osebne varovalne opreme zahteva veliko časa, natančnosti in potrpežljivosti, zato da morebitne okužbe ne raznašamo naprej. Iz celotne opreme splezamo enkrat oziroma največ dvakrat med delom, ko imamo kratek odmor.
Pomagati drugim z ljubeznijo, je vedno vir pravega veselja. In to okušamo dan za dnem. Ko pomagamo drugim, smo najbolj podobni Bogu. In to je največ, kar lahko dosežemo na tem svetu. Vesele in hvaležne smo, da lahko vsaj malenkost razbremenimo preutrujene zaposlene ter pomagamo starejšim v njihovih potrebah.
Sestre FMA: M. M. in L.
Vir: www.fma.si