Predragi sinovi v Jezusu Kristusu,
Gospod ve, kako vas želim videti, biti sredi med vami, govoriti o naših rečeh in se tolažiti v medsebojnem zaupanju naših src. A žal, predragi sinovi, mi šibkost mojih moči, posledica nekdanjih bolezni in nujne zadeve, ki me kličejo v Francijo, preprečujejo, vsaj za zdaj, da bi svojo naklonjenost posvetil samo vam.
Ker vas ne morem obiskati osebno, prihajam s pismom. Prepričan sem, da boste cenili neprestani spomin, ki ga gojim do vas, ki ste tako moje upanje kot tudi moja slava in podpora. V želji, da bi vsak dan rasli v gorečnosti in zaslugah v Božjih očeh, vam ne bom prenehal občasno predlagati različna sredstva, za katera menim, da so najboljša, da bi vaše poslanstvo postajalo vedno bolj plodovito.
Toplo vam priporočam širjenje dobrih knjig v Božjo slavo in zveličanje duš. Brez oklevanja rečem temu sredstvu, da je Božje, saj ga je sam Bog uporabil za prerojenje človeka. Od njega navdihnjene knjige so po vsem svetu ponesle pravi nauk. Želel je, da so bile v vseh palestinskih mestih in vaseh izvodi, iz katerih so brali na sobotnih shodih. Najprej so bile te knjige last samo judovskega ljudstva, a ob preseljevanju v asirsko in kaldejsko ujetništvo so svete spise prevedli v sirokaledjščino, ki so jo govorili po vsej centralni Aziji.
V času grške nadvlade so Judje ustanavljali kolonije v vseh predelih tedanjega sveta, z njimi pa so se množile svete knjige. Septuaginta je vrhunec vseh teh izdaj. Prišle so v knjižnice poganskih ljudstev, tako da so govorniki, poeti, filozofi tistega časa iz Svetega pisma črpali nemalo resnic. Bog je z navdihnjenimi svetimi spisi svet pripravil na prihod Odrešenika.
Na nas je torej, da posnemamo delo nebeškega Očeta. Dobre knjige, ki jih širimo med ljudstvom, je eno od sredstev, primernih za ohranjanje Odrešenikovega kraljestva v številnih dušah. Misli, načela in morala katoliških knjig so osnova, vzeta iz svetih spisov in apostolske tradicije. Katoliške knjige so toliko potrebnejše, ker danes brezbožnost in nemoralnost uporablja knjigo kot orožje, ki uničuje v Kristusovem ovčjaku, da bi privedlo in pritegnilo v pogubljenje neprevidne in nepokorne. Torej se je treba proti orožju upreti z orožjem. Čeprav knjiga nima tiste notranje moči kot živa beseda, pa ima na drugi strani v določenih razmerah še večjo prednost. Dobra knjiga lahko stopi v domove, kamor duhovnik ne more. Prenašajo jo celo zlobni kot spomin ali kot darilo. Ko se predstavi, ne zardi; če jo zanemarjajo, se ne vznemirja; ko jo berejo, mirno poučuje resnico; če jo zaničujejo, se ne pritožuje in pusti očitek, ki včasih vžge željo, da bi spoznali resnico. Medtem pa je vedno pripravljena, da poučuje.
Včasih ostane zaprašena na kaki mizici ali v knjižnici. Nihče ne misli nanjo. Pride tudi ura samote ali žalosti, bolečine ali dolgočasja, potrebe po razvedrilu ali strah pred prihodnostjo in ta zvesta prijateljica otrese svoj prah, odpre svoje liste. Ponavljajo se spreobrnjenja sv. Avguština, blaženega Kolombina in sv. Ignacija. Vljudna je s plahimi iz človeškega spoštovanja, zabava jih brez sumničenja, vedno je pripravljena na sporazumevanje, z njimi je vsak trenutek in na vsakem kraju. Koliko duš je bilo rešenih ob dobrih knjigah, koliko rešenih groze, koliko opogumljenih v dobrem! Kdor podari dobro knjigo, čeprav le z namenom, da bi obudil misel na Boga, je že pridobil veliko zasluženje pri njem. Če knjige v družini ne bere tisti, ki mu je namenjena ali darovana, jo bere sin ali hči, prijatelj ali sosed. Knjiga gre v kaki deželi včasih skozi sto rok.
Samo Bog ve za dobro, ki ga napravi knjiga v kakem mestu, v potujoči knjižnici, v družbi, v bolnišnici ali ko jo kdo podari v znamenje prijateljstva. Prav tako se ne smemo bati, da bi kdo knjigo zavrnil, ker je dobra. Obratno. Neki naš sobrat vsakokrat, ko gre v marsejsko pristanišče, s seboj nese zaloge dobrih knjig in jih deli vratarjem, obrtnikom, pomorščakom. Knjige vedno sprejemajo z veseljem in hvaležnostjo, včasih jih z zanimanjem začnejo takoj prebirati.
Glede na zapisana opažanja in še mnoga druga nezapisana, ki jih že poznate, bi vam rad navedel razloge za spodbudo, da z vsemi močmi in sredstvi širite dobre knjige, ne le kot katoličani, temveč posebno kot salezijanci.
- To je bila ena glavnih nalog, ki mi jih je zaupala Božja previdnost. Dobro veste, kako sem se neutrudno zavzel za to kljub tisoč drugim skrbem. Jezno sovraštvo sovražnikov dobrega in preganjanje mene samega so dokaz, kako knjige čudovito razgaljajo nasprotnike poslanstva, blagoslovljenega od Boga.
- Dejansko je čudovito širjenje dobrih knjig dokaz posebne Božje moči. V manj kot tridesetih letih smo med ljudstvo poslali okoli 20 milijonov zvežčičev in knjig. Če se je kakšna knjiga zgubila, je imela druga tudi do 100 bralcev, torej je mogoče z gotovostjo verjeti, da je število ljudi, ki so jim naše knjige naredile dobro, veliko večje od objavljenih knjig.
- Širjenje knjig je eden glavnih ciljev naše Družbe. Sedmi člen [prvih] salezijanskih pravil salezijancem naroča: »[Salezijanci] si bodo prizadevali širiti dobre knjige med ljudstvom in pri tem uporabljali vsa sredstva, ki jih krščanska ljubezen navdihuje. Z besedami in spisi bomo skušali zajeziti brezbožnost in krivoverstvo, ki se na toliko načinov skuša vriniti med neuke. V ta namen je treba izkoristiti pridige, ki jih imamo od časa do časa za ljudstvo, tridnevnice, devetdnevnice in širjenje dobrih knjig.«
- Zato predlagam, da med knjigami, ki jih širimo, ohranjamo tiste, ki slovijo kot dobre, moralne, duhovne in izhajajo iz naših ustanov in tiskarn. Pri tem ne gre le za materialni dobiček, temveč se ta spremeni v dobrodelnost oz. podporo tolikim revnim mladim, naše publikacije pa pripomorejo tudi k oblikovanju urejenega sistema, ki zaobjema vse sloje človeške družbe. Ne bom se ustavil tukaj: naj s posebnim zadovoljstvom izpostavim eno skupino, mlade, katerim sem vedno skušal pomagati, ne le z živo besedo, temveč tudi s tiskom.
S katoliškimi knjižicami, ki imajo namen poučevanja vsega ljudstva, vstopiti v naše domove in širiti poznanje prevladujočega duha v naših ustanovah, želimo zbuditi kreposti v mladih, posebno z življenjepisi Dominika Savia, Frančiška Besucca in drugih. S Preskrbljenim mladeničem sem želel mlade popeljati v Cerkev, jim vliti duha pobožnosti in poglobiti ljubezen do zakramentov. Z zbirko izbranih italijanskih in latinskih klasikov, z Zgodovino Italije ter drugimi zgodovinskimi in literarnimi spisi sem jih želel poučiti in obvarovati pred tolikimi napačnimi mnenji in zapeljevanji, ki so zanje usodne za zemeljsko in večno življenje. Premišljeval sem, kako bi jih spremljal v času počitnic, zato sem naročil serijo prijetnih knjižic, za katere upam, da bodo kmalu zagledale luč sveta.
Končno ima tudi Salezijanski vestnik v svojem namenu tudi to, da med mladimi, ki se vračajo v družine, poživlja ljubezen sv. Frančiška Saleškega v njeni srčiki, to je biti rešitelji drugih mladih. Ne pravim, da sem dosegel idealno popolnost, pravim pa, da vi uskladite tako, da bo popolno v vseh svojih delih.
Prosim vas in rotim, da ne zanemarjate tega nadvse pomembnega dela našega poslanstva. Začnite s tem delom ne samo med fanti, ki nam jih je zaupala Božja previdnost, temveč s svojimi besedami in zgledom napravite iz njih apostole širjenja dobrih knjig.
Ob začetku leta mladi, posebej novi, z navdušenjem sprejmejo vabilo k naročnini, sploh ko vidijo, da gre za simbolično vsoto. Vendar poskrbite, da jim ne boste vsiljevali predlogov. Z utemeljenimi spodbudami usmerjajte mlade, ne le v luči, kako lahko nanje vplivajo dobre knjige, temveč kaj bodo lahko oni sami storili z njimi: jih poslali domov, posodili očetu, mami, bratom in sestram, dobrotnikom. Tudi sorodnike, oddaljene od vere, bo ganil sinov ali bratov dar in bodo odprli knjigo, če ne zaradi drugega, zaradi radovednosti.
Vendar naj te pošiljke ne pomenijo pridige ali poduka staršem, temveč naj bodo vedno le ljubeče darilo in drag spomin. Ko se bodo vrnili domov, jih bodo podarili prijateljem, sorodnikom, župnikom s prošnjo, naj jih naroči in deli. Novi naročniki si bodo tako pridobili zasluženje pri rasti dobrih del.
Prepričani ste lahko, dragi moji sinovi, da bo takšna dejavnost na vas in vaše mlade pritegnila najbolj izbrane Gospodove blagoslove.
Naj končam: ob zaključku tega pisma lahko sklepate, da naši mladi črpajo moralna in krščanska načela posebno iz naših del, ne da bi zanemarjali knjige drugih. Moram pa dodati, da me je zabolelo srce, ko sem izvedel, da v nekaterih naših hišah publikacij, namenjenih mladim, sploh ne poznajo in jih nimajo. Ne iščite in ne ljubite tistega spoznanja, ki po Apostolu napihuje in pomnite, da je imel sv. Avguštin, škof, učitelj literature in odličen govornik, rajši preprost jezik in nobene elegance v slogu, kakor da bi tvegal, da ga ljudje ne bi razumeli.
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami. Molite zame.
Najvdanejši v Jezusu Kristusu
duh. Janez Bosko
Turin, 19. marec, praznik sv. Jožefa, 1885