V korak z mladimi.

Škapulir sv. Dominika Savia

Škapulir sv. Dominika Savia ni čudodelni obesek, pač pa je zunanji izraz vere in vdanosti v Božjo voljo tistega, ki ga nosi.

Na zunaj izraža notranjo odločenost kristjana, da svoje življenje zavestno uravnava po zahtevah evangelija. Jezus v evangeliju zagotavlja: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu«. Kristjani verujemo tudi v občestvo svetnikov, zato svoje prošnje usmerjamo k Bogu tudi po njih (svetnikih), ki že »uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je«. O priprošnji svetnikov Katekizem katoliške Cerkve pove: »Ker so namreč nebeščani tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti. Ne nehajo prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, ki so jih pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi, Kristusu Jezusu. Njihova bratska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti«.

Prav v tej veri moremo – tudi na priprošnjo sv. Dominika Savia, ki ga je Cerkev leta 1954 razglasila za svetnika – prositi Boga, naj nam v naših stiskah in potrebah podeli darove in milosti, če je to skladno z njegovo voljo.
Škapulir sv. Dominika Savia ni in nikakor ne sme postati predmet prodaje. Lahko ga podarite naprej (skupaj s spremljajočo knjižico), ali pa ga vrnete salezijancem na Rakovnik, kjer ga bodo v sprejemnici Salezijanskega zavoda Rakovnik lahko dobili tisti, ki bodo zanj prosili. Zanj lahko povprašate pri katerem od sobratov salezijancev ali pri sestrah hčerah Marije Pomočnice.

Če boste želeli kot konkreten izraz hvaležnosti Bogu za uslišane prošnje na priprošnjo sv. Dominika Savia nameniti kak prostovoljni dar, bo ta namenjen za vzgojno-pastoralne dejavnosti don Boskovih ustanov v Sloveniji oz. drugod po svetu (misijoni).

Lepo ste povabljeni tudi, da o uslišanih prošnjah in prejetih milostih zapišete pričevanje. Namen je, da bi se po objavi v reviji Don Bosko, tudi mnogi drugi prepričali o mogočni priprošnji sv. Dominika Savia.

Stik

Na spodnji naslov lahko pošljete svoje pričevanje o uslišanju na priprošnjo sv. Dominika Savia ali zaprosite za škapulir. Osebno se zanj lahko dogovorite v sprejemnici:

SALEZIJANSKI ZAVOD RAKOVNIK
Rakovniška 6
1000 Ljubljana
telefon: 059/339.100

ali pišete na enaslov: skapulir @ sdb.si
splet: donbosko.si/skapulir

Zgodovinsko ozadje škapulirja sv. Dominika Savia

NENAVADEN TRAK
Dominik ni nikoli z nikomer govoril o svojih posebnih darovih, razen z duhovnim voditeljem, kateremu jih ni mogel zakriti. Dominikova sestra pa nam je zapustila pomenljivo pričevanje o tem, kako je njen brat prišel domov ravno takrat, ko je njegova mati hudo zbolela ob pričakovanju dojenčka. Bilo je to ob rojstvu njegove sestrice, ki je bila rojena šest mesecev pred Dominikovo smrtjo.
Pri postopku za razglasitev za svetega (l. 1912 in 1915) je Dominikova sestra Terezija Tosco Savio takole pričevala.
Še kot otroku – zatrjuje Terezija – so mi oče, sorodniki in sosedje pripovedovali neko stvar, ki je nisem nikoli pozabila. Pripovedovali so mi, da je nekega dne (natančno 12. septembra na praznik Marijinega imena) moj brat Dominik, stopil pred don Boska in mu dejal:
Prosim vas, ali bi mi dali en dan prosto?
Kam pa bi želel iti?
Domov, ker je mama zelo bolna, Marija pa jo hoče ozdraviti.
Kako pa si to zvedel?
Vem.
Ali so ti pisali?
Ne, toda vseeno vem.
Don Bosko, ki je že poznal Dominikove kreposti, je zelo resno vzel njegove besede in mu rekel:
Kar takoj pojdi. Tu imaš denar, da se boš peljal do Castelnuova (29 km), od tam pa pojdi peš v Mondonio (2 km). Če pa boš našel kakega voznika, imaš tudi za to dovolj denarja.
In je odšel.
Moja dobra mama, sveta duša – je nadaljevala Terezija – je bila v zadnjih dnevih nosečnosti nevarno bolna in so jo mučile hude bolečine. Žene, ki so se ponudile, da bi ji lajšale bolečine, ji niso znale več pomagati, stvar je bila zelo resna. Moj oče se je tedaj odločil, da gre v Buttigliero d’Asti po zdravnika Girola.
Ko je prišel do poti, ki se odcepi v Buttigliero, se je srečal z mojim bratom, ki je iz Castelnuova prihajal peš v Mondonio. Moj oče ga je začudeno vprašal:
Kam pa greš?
Grem obiskat bolno mamo.
Oče, ki bi raje videl, da sina takrat ne bi bilo v Mondoniu, mu je odgovoril:
– Oglasi se najprej v Ranellu (vasici med Castelnuovom in Mondoniem).
Potem je hitro nadaljeval pot, ker se mu je zelo mudilo. Moj brat pa je šel kar v Mondonio in prišel domov. Sosede, ki so pomagale materi in ga zagledale, so bile vse presenečene ter so ga hotele zadržati, da ne bi šel v materino sobo. Rekle so mu, da je mati bolna in da je ne sme vznemirjati.
Vem, da je bolna, je odgovoril, in prav zato sem jo prišel obiskat.
Ne da bi jih poslušal, je šel k materi, ki je bila čisto sama.
Kako da si tukaj?
Vedel sem, da ste bolni in sem vas prišel obiskat.
Mati je napela vse svoje moči in sedla v postelji.
Oh, saj ni nič – je rekla – kar pojdi dol k sosedom, te bom že pozneje poklicala.
Da, takoj bom šel, prej pa vas še hočem objeti.
Hitro se je povzpel na posteljo, krepko stisnil mamo, jo poljubil in odšel ven.
Takoj ko je odšel, so materi popustile bolečine in vse se je srečno izteklo. Potem je prišel oče z zdravnikom, ki pa ga niso več potrebovali.
Medtem pa so sosede, ki so se sukale okoli matere, našle okoli njenega vratu trak, na katerega je bil obešen košček iz svile in sešit kot škapulir.
Presenečene so vpraševale, od kod je dobila ta škapulir. Mati, ki tega prej sploh ni opazila, je vzkliknila: Sedaj vem, zakaj me je moj sin Dominik, preden je odšel, hotel objeti; in sedaj vem, zakaj sem bila takoj po njegovem odhodu rešena in ozdravljena. Gotovo mi je takrat, ko me je objel, on dal ta obesek okoli vratu. Saj še nikoli nisem imela kaj podobnega.
Ko se je Dominik vrnil v Turin, je stopil k don Bosku, da bi se zahvalil za dovoljenje, in je dodal: »Moja mama je popolnoma ozdravela. Ozdravila jo je Marija, katere podobo sem ji obesil okoli vratu.«
Ko je potem moj brat dokončno zapustil oratorij in prišel v Mondonio, ker je bil resno bolan, je pred smrtjo poklical mamo: »Mama, se spominjate, kako sem vas prišel obiskat, ko ste bili nevarno bolni? In da sem pustil na vašem vratu nek obesek (škapulir)? Priporočam vam, da ga skrbno shranite in da ga posodite, kadar boste zvedeli, da je kakšna vaša znanka v podobnem položaju kot vi takrat. Kajti kakor je pomagal vam, bo pomagal tudi drugim. Priporočam pa vam, da ga posodite zastonj, ne da bi iskali dobiček.«
Moja mati je ves čas, dokler je bila živa, nosila tisto dragoceno relikvijo, ki ji je pomagala v bolezni.
Novorojenko so nesli h krstu takoj naslednji dan in ji dali ime Marija Katarina. Bila je četrta od desetih otrok, od katerih je bil Dominik najstarejši po prezgodnji smrti prvorojenca. On sam ji je bil za botra.
Ista sestra Terezija izpričuje v svoji pripovedi: »Vem, da je mati po Dominikovem priporočilu do konca svojega življenja, za njo pa drugi člani družine, posojala tisti škapulir ljudem v Mondoniu in v bližnjih vaseh. Slišali smo govoriti, kako je takim ljudem učinkovito pomagal.«