Dikasterij za zadeve svetnikov je po svojem rednem konzistoriju, ki je potekal 8. januarja 2025, 21. januarja 2025 vrhovnemu postulatorju za zadeve svetnikov salezijanske družine, Pierluigiju Cameroniju, poslal sporočilo, ki sta ga podpisala prefekt kardinal Marcello Semeraro in tajnik msgr. Fabio Fabene, da je škofijski postopek o beatifikaciji in kanonizaciji Božjega služabnika Antonina Baglierija (Modica, 1. maj 1951 – 2. marec 2007), prostovoljca z don Boskom (CDB), veljaven. Gre za preverjanje formalnih vidikov procesnih aktov in konsistentnosti dokaznega gradiva: števila in kakovosti prič ter zbranih listin.
Vrhovni postulator poudarja, da je »to velik dosežek, sad dela članov škofijskega sodišča in tistih, ki so prispevali, zlasti zgodovinske komisije in vicepostulatorja«. Novico je z veseljem pozdravil msgr. Salvatore Rumeo, škof v Notu, skupaj s celotno škofijo, družino Božjega služabnika in salezijansko družino na Siciliji. Vrhovni postulator bo prosil Dikasterij za zadeve svetnikov, da imenuje relatorja za vodenje priprave »Positio super virtutibus« Božjega služabnika. Pri procesu bo sodelovala sodelavka salezijanske postulature dr. Lodovica Maria Zanet. Škofijski postopek je potekal v škofiji Noto (Sirakuze) od 2. marca 2014 do 5. maja 2024.
Nino Baglieri se je rodil v kraju Modica 1. maja 1951. Po končani osnovni šoli in zaposlitvi v zidarski stroki je pri sedemnajstih letih, 6. maja 1968, padel s 17 metrov visokega odra. V bolnišnici z grenkobo spozna, da je popolnoma paraliziran. Soočena z dramatično situacijo se njegova mati Giuseppina pogumno in z zaupanjem v Boga dà na voljo, da zanj osebno skrbi vse življenje. Začela se je Ninova pot trpljenja, ko je hodil iz ene bolnišnice v drugo, a brez izboljšav. Po vrnitvi v rodni kraj leta 1970, se je po prvih nekaj dneh obiskov prijateljev, za Nina začelo deset dolgih, temnih let, ne da bi zapustil dom, v samoti, trpljenju in velikem obupu.
24. marca 1978, na veliki petek, je ob štirih popoldne skupina iz Prenove v Duhu molila zanj. Nino v sebi čuti preobrazbo. Od tega trenutka sprejme križ in reče Gospodu svoj »da«. Začne prebirati evangelije in Sveto pismo: ponovno odkrije čudeže vere. Medtem ko sosedovim otrokom pomaga pri domačih nalogah, se nauči pisati z usti. Tako piše svoje spomine in pisma ljudem vseh vrst z različnih delov sveta ter podpisuje podobice, s katerimi se zahvali tistim, ki ga obiščejo. Zahvaljujoč majhni paličici lahko telefonira in pride v neposreden stik s številnimi bolnimi ljudmi ter jih tolaži s svojo mirno in prepričljivo besedo.
Začne se nenehen tok odnosov, ki ga ne le popeljejo iz osame, ampak ga vodijo k pričevanju evangelija veselja in upanja. Od 6. maja 1982 naprej je Nino obhajal obletnico svojega križa in se istega leta pridružil salezijanski družini kot salezijanec sotrudnik. 31. avgusta 2004 je izpovedal večne zaobljube kot prostovoljec z don Boskom (CDB). 2. marca 2007 ob 8. uri zjutraj je Nino Baglieri po dolgem trpljenju in preizkušnjah izročil svojo dušo Bogu dejal: »Na svoji zadnji poti k Bogu mu bom lahko tekel naproti.«
ANS