Začetek svete maše ob praznovanju 100 letnice ustanovitve salezijanske inšpektorije, 19. novembra 2022, je zaznamovala postavitev drevesa z deblom in vejami ob oltarju. Namesto prošenj so člani različnih skupin salezijanske družine na prazne veje simbolično pritrdili liste različnih barv za obeležitev štirih obdobij salezijanskega poslanstva, ob koncu svete maše pa so zadnje liste namestili novi misijonarji, ki predstavljajo sedanjost in prihodnost inšpektorije.
Inšpektor Marko Košnik je v uvodnem pozdravu razložil namen postavitve drevesa: »Ob začetku današnjega praznovanja pred oltar postavljamo simbolično drevo, ki predstavlja 100-letno rast naše salezijanske inšpektorije. V njej je zajeto posvečeno življenje sobratov, skupnosti, salezijanske družine, sodelavcev, mladih fantov in deklet, ki so bili in so še deležni rasti in sadov tega drevesa. Je podoba življenja, bogastva in razmaha salezijanske karizme v tem delu srednje Evrope, kakor jo lahko razberemo tudi iz danes odprte razstave ob rakovniškem gradu. S postavitvijo zavodov na Rakovniku, Radni, Kodeljevem, Veržeju in drugod so zrasle prve jasno izoblikovane veje tega salezijanskega drevesa.«
- SKLOP LISTOV: 1901–1941
Veje slovenskega salezijanskega drevesa so se zlasti v času med obema vojnama močno okrepile. Bujno so ozelenele, ko se je večalo število otrok po oratorijih, ko je vse več mladih v obrtnih šolah pridobilo znanje in poklic: čevljarja, krojača, mizarja, črkostavca, tiskarja … Drevo je svoja semena raznašalo tudi širom sveta, ko so iz tega svetišča odhajali misijonarji v daljne kraje Južne Amerike, Kitajske, Indije, Afrike … Med njimi božji služabnik Andrej Majcen, ki je v Vietnamu iz semena našega drevesa zasadil novo drevo. Danes bujno raste in od tam raznaša kalí po vsem svetu – poglej čudo, po vietnamskih misijonarjih tudi nazaj v Slovenijo.
- SKLOP LISTOV: 1941–1950
A tudi slovensko salezijansko drevo ni vedno le zelenelo in cvetelo. Mraz vojne in sovraštva po njej je močno zdesetkal njegovo krošnjo. Mnogi salezijanci so delili usodo s tisoči pokončnimi slovenskimi mučenci, ki jih je v brezdanja brezna posekal meč sovraštva tedanjih krvoločnih oblastnikov. Vse krepke veje salezijanskih zavodov so bile iztrgane s tega drevesa in salezijanski plodovi z njih poteptani in zasramovani. Ostalo je le nekaj skromnih mladik, ki pa so se le stežka opomogle.
- SKLOP LISTOV: 1950–1991
Čeprav v hladu in somraku časa brezbožnega režima v desetletjih do slovenske pomladi, se je slovensko salezijansko drevo vendarle nekoliko opomoglo. Razraslo se je v številne vejice, ki jih predstavljajo župnije, kjer so salezijanci v tem času delovali in obstali. Politična odjuga in pogum takratnih sobratov je omogočil začetek šole za salezijance v Sloveniji in s tem dotok novih mladih moči. In drevo je zopet začenjalo plaho brsteti.
- SKLOP LISTOV: 1991–2022
A tudi to naše drevo je doživelo svoj preporod in pomlad. Do tedaj drobne vejice so začele pridobivati na moči in vitalnosti, življenjski sokovi po drevesu so se z začetkom demokratizacije in samostojnosti Slovenije začeli prešerno pretakati po vseh njegovih pórah. Po naši deželi se je začel val oratorijev; salezijanska gimnazija je kot prva orala ledino v slovenskem katoliškem šolstvu. Številni mladinski centri, socialno delo, glasbena šola, center domače in umetnostne obrti, domovi srečanj, razvijanje prostovoljstva in animatorstva – vse to je novo in novo bogastvo, s katerim preseneča to naše drevo. Pa ne le v Sloveniji, tudi v sosednjih deželah med slovensko manjšino in med katoliško diasporo v Srbiji in Črni gori.
- SKLOP LISTOV: 2022–
Slovensko salezijansko drevo. Stoletno. Krepko zasidrano, v svoji krošnji pa bogato z mnogimi spoznanji in izkušnjami. Na njegovih vejah so tudi že dozoreli sadovi sobratov, ki so se vse svoje življenje razdajali in mladim prinašali bližino in novo upanje.
Na to stoletno drevo se danes za nove sorte sočnih plodov kot mladike vcepljajo sobratje misijonarji od drugod. Prihajajo iz daljnih in nepoznanih navad in kultur, da vsrkajo sokove slovenske salezijanske izkušnje in jih oplemenitijo z nektarjem novega, drugačnega, svežega – in vendar salezijanskega, po don Boskovem duhu.
Tudi zato slovensko salezijansko drevo raste v upanju, da se bo navkljub viharjem današnjih dni krepilo in v ta prostor in čas prinašalo sad, ki ne bo le okusen, sočen in lép na pogled, ampak bo v sebi nosil slutnjo nečesa novega, velikega – večnega. To je, da bi se vendarle uresničilo to, kar je bila želja sv. Janeza Boska, ki je to salezijansko drevo – tudi slovensko – zasadil: Rad bi vas videl srečne tukaj in v večnosti.
Misli in besedilo je pripravil inšpektorialni tajnik Marjan Lamovšek.
