V nedeljo, 22. decembra 2019, ob 50. obletnici rojstva za nebesa Vere Grite (1923-1969), je vrhovni postulator za zadeve svetnikov v salezijanski družini Pierluigi Cameroni savonskemu škofu msgr. Calogeru Marinu izročil Supplex libellus, s katerim prosi za začetek škofijskega postopka o življenju, krepostih in sluhu svetosti laikinje Vere Grite, salezijanke sotrudnice.
Prošnja je bila predstavljena ob zaključku svete maše v cerkvi Marije Pomočnice v Savoni, ki jo je daroval msgr. Marino. Med somaševalci so bili upokojeni škof Vittorio Lupi, vikar vrhovnega predstojnika Francesco Cereda, ki je uradno prebral pismo vrhovnega predstojnika, inšpektor salezijanske inšpektorije Osrednja Italija Stefano Aspettati, duhovniki salezijanci in karmeličani iz Ligurije ter številni člani skupin »Delo živečih tabernakljev« (Opera dei Tabernacoli Viventi).
Vera Grita, hči Amleta in Marije Anne Zacco della Pirrera, je bila drugorojenka od štirih sester. Živela in študirala je v Savoni, kjer je dosegla magistrsko habilitacijo. Pri 21. letih jo je med nenadnim zračnim napadom na mesto (1944) bežeča množica podrla na tla in jo hudo poteptala, kar ji je pustilo trajne fizične bolečine. Svoje kratko zemeljsko življenje je neopaženo preživela kot učiteljica v ligurskem zaledju in si zaradi svojega dobrega in milega značaja pridobila veliko spoštovanje in naklonjenost.
V salezijanski župniji Marije Pomočnice v Savoni je obiskovala sveto mašo in redno prejemala zakrament Božjega usmiljenja. Od leta 1963 je bil njen spovednik salezijanec Janez Bocchi. Leta 1967 je postala salezijanka sotrudnica in udejanjila klic k popolni posvetitvi Gospodu, ki se ji je daroval na izreden način, v notranjosti njenega srca, z »Glasom« in »Besedo« ter ji oznanil »Delo živečih tabernakljev«. Vse zapiske je zaupala duhovnemu voditelju, salezijancu Gabrijelu Zucconiju in v tišini lastnega srca skrivala ta klic, ki sta ga usmerjala Božji učitelj in Devica Marija ter jo spremljala skozi vse njeno skrito življenje, v katerem se je odpovedala sebi.
V nagibu Božje milosti in sprejemanju nasvetov duhovnih voditeljev je Vera Grita odgovorila na ta Božji dar. V svojem življenju, zaznamovanim s posledicami bolezni, je pričevala o srečanju z Vstalim ter se z junaško velikodušnostjo posvetila poučevanju in vzgoji učencev. Izpričala je življenje evangeljskega uboštva. Z notranjo trdnostjo je prenašala preizkušnje in trpljenje ter živela krščansko držo s potrpežljivostjo in stanovitnostjo.
Umrla je 22. decembra 1969, stara 46 let, v bolnišnični sobici, kjer je preživela zadnjih šest mesecev življenja v vedno večjih bolečinah, ki jih je sprejela in živela v združenju z Jezusom na križu. »Verino dušo,« je zapisal salezijanec Borra, njen prvi biograf, »lahko skupaj z njenimi sporočili in spisi, prištejemo med množico karizmatičnih duš, ki bogatijo Cerkev z ognjem ljubezni do Boga in Jezusa v sveti Evharistiji za širitev Kraljestva.«
Povzeto po ANS
