Salezijanec Mitja Š. Franc zaključuje tretji teden salezijanske šole za duhovne voditelje, ki poteka v krajih don Boskovega delovanja, v Turinu in na Colle Don Bosco. Doživetja o samem tečaju in svojih vtisih je strnil v spodnji zapis.
Priznam, da na tečaj nisem šel z največjim veseljem, saj bi se na njem moral znajti še kdo pred mano. Potem je tu še začetek veroučno-šolskega leta in še marsikaj …
Iz dneva v dan sem bolj prepričan, da je ta tečaj več kot prepotreben za našo inšpektorijo. Prvi teden smo s skoraj dvajset udeleženci iz italijansko-špansko govorečega salezijanskega sveta dobro spoznali in se poglobili v Valdocco in okolico. Spoznali smo velike figure, ki so vplivale na don Boska, predvsem don Cafasso, in okolje, v katerem se je oblikoval po duhovniškem posvečenju – cerkveni konvikt v Turinu.
Zame in za marsikoga je odkritje ignacijanske duhovnosti v povezavi z don Boskom, z njegovo odločitvijo za vstop k Oblatom Marije Device, ki se ukvarjajo s pridiganjem duhovnih vaj (ki mu jo dobesedno »izbije iz glave« don Cafasso); njegovimi 30-letnimi odmiki v dom duhovnosti sv. Ignacija nad turinskim Lanzom in omemba pridiganja duhovnih vaj kot enega izmed ciljev družbe v prvih salezijanskih konstitucijah. Skratka nekaj, čemur sem do sedaj posvečal malo pozornosti.
Posebno doživetje je bila tudi odprava trojice (Slovenca, Hrvata in Italjana) s Superge peš na Colle Don Bosco, po don Boskovih poteh, ki je to pot prehodil velikokrat.
V drugem tednu smo se duhovno poglobili in se odklopili od sveta z duhovnimi vajami v ignacijanskem stilu (v popolni tišini vse dni, razen enourni osebni pogovor s spremljevalcem). Izkušnja tišine in sobivanja z Božjo besedo je res neprecenljiva, pa še nobenega pridigarja ne potrebuješ.
V tretjem tednu pa smo dobro spoznali don Boska ter njegovo otroštvo in mladost. Prav neverjetno je poglobiti se v družino Bosco in družino Occhiena (po mami Marjeti), ki sta malemu Bosku marsikaj položili v zibelko.
Don Bosko se je resnično znal učiti od vseh dobrih ljudi, ki so ga v življenju spremljali: mama Marjeta, stric Mihael, don Lacqua, don Cottino, don Calosso. Naučil se je ločiti dobro od slabega, sprejeti težave in napore, krivice in nepravičnosti, Bog pa ga je preko tega vzgajal in mu na pot pošiljal nove izzive in nove rešitve. Koliko vere in pobožnosti je lahko črpal v krajih svojega otroštva in mladosti v Caprigliu, Morialdu, Moncuccu in še kje.
Preden je v njem dozorela pobožnost do Marije Pomočnice, ga je že v zgodnjem otroštvu spremljala rožnovenska Mati Božja, Marija vseh milosti; žalostna Mati Božja; prepasana Marija ali Marija Tolažnica …
Prav po preprostih ljudeh, ki so malega Boska vodili in spremljali, se je razodevala Božja volja: spomnimo na mamo Marjeto, ki mu sanje pri 9-letih pravilno »prevede« v poslanstvo; znanka Doroteja Moglia (kjer kot mali hlapec služi skoraj tri leta, da bi se izognil sporom z bratom Antonom), ki ga spremlja in mu svobodno dopušča pubertetniško pobožnost in samoiniciativo; tudi don Cottino, ki mu zaupa celo nekakšen »prvi« oratorij v Moncuccu ob cerkvi in v župnišču, kjer razveseljuje svoje vrstnike.
Sosledje neverjetnih dogodkov, med drugim bivanje in učenje pri don Calossu (v Morialdu), ki niso bili naključje, Janeza Boska pripelje v Castelnuovo, kjer se po končani šoli odloči za frančiškana, kar mu odsvetuje in poskrbi za »doto« ter ga napoti po nasvet h don Cafassu; preprosti kovač Evasio Savio, ki seveda aktivira tudi domačega župnika don Cinzana.
Novo poglavje je zagotovo Chieri, kjer Bosko preživi deset najstniško-študentskih let. Pogled in sklonitev k stopnicam, pod katerimi je spal in dolge noči pridno knjige bral naš Janez kot gostinec pri Caffè Pianta, vedno naredi vtis. Tudi tam je veliko stvari, vsekakor ni za pozabiti na zdrava in dobra prijateljstva, ki jih je Bosko gojil skozi vsa ta leta.
Družba veselja je višek tega, kjer so bili odnosi tako globoki in zdravi, da jih pozneje sam don Bosko imenuje »prijatelji duše«. Omenjajmo dva posebna: Alojzij Comollo in Janez Franček Giacomelli. S prvim sta skupaj v semenišču (ki tekom študija premine in se neverjetno posmrtno prikaže v semeniški spalnici don Bosku z zagotovilom, da je rešen), z drugim pa ostaneta tesna prijatelja vse do konca (Giacomelli ostane do don Boskove smrti njegov spovednik).
V teh letih Janez Bosko dozori za poklic, predvsem pa se pusti voditi in si oblikovati svobodo, s katero izbira in raste ter odkriva svojo davno napovedano poslanstvo, ki mu ne verjame, a ga vedno nosi v spominu. To obdobje bi zanj lahko imenovali »telovadnico razločevanja«. Kako pomembna in dragocena so ta leta za mladega človeka in kako dobrodošli so pravi spremljevalci in vodniki!
Nadaljevali smo s spoznavanjem različnih modelov duhovnega vodenja skozi zgodovino od puščavskih očetov pa vse do Frančiška Saleškega. Don Bosko še najbolj uresničuje prav Saleškovo metodo, ki v ospredje postavi srce vodenega in odnosnost z Bogom. Don Bosko se je res učil in črpal v veliko duhovnostih (ne teoretično, ampak preko zgledov, ki so to živeli), ki niso izvirno njegove, a je uspel narediti odlično sintezo in »prevod« v novi časovni okvir, kar je izvirno njegovo in edinstveno. Njegov način spremljanja mladih je revolucija in na to smo lahko kot Cerkev resnično ponosni.
Pred nami sta še dva intenzivna tedna, v katerima bomo čas posvetili praktičnemu delu duhovnega vodenja v osebnih, parnih in skupinskih dinamikah. Nenehna lastna izkušnja širom sveta spodbuja tudi k predlogom in dopolnilom v novem Ratiu (vodič za formacijo salezijancev).
Kaj več o tem delu pa v naslednjem zapisu. Do takrat pa obilo blagoslova in pozdrav iz don Boskovih krajev (kjer imamo še vedno obilo sonca in krepkih 30⁰ C) vsem sobratom, salezijanski družini, mladim in don Boskovim prijateljem.
Mitja Š., SDB
