Ob zaključku sinode salezijanske mladine, kjer se je zbralo več kot 350 mladih z več kot 90 držav, je 16. avgusta 2024, ko praznujemo don Boskov rojstni dan, kardinal Ángel Fernández Artime daroval zadnjo sveto mašo kot vrhovni predstojnik salezijancev. Ob koncu slovesnosti se je s tega mesta poslovil s pismom, ki ga je osebno prebral pred množico zbranih in ga objavljamo v nadaljevanju.
Bratom salezijancem, bratom in sestram salezijanske družine, mladim
Dragi bratje in sestre, na dan, ko se spominjamo rojstva našega očeta don Boska, vas prisrčno in bratsko pozdravljam.
Besede, ki vam jih sporočam, sem prebral nekaj minut po koncu slovesnega evharističnega praznovanja v čast don Bosku, ki se je rodil 16. avgusta 1815 prav tukaj v Becchih. Ta otrok je postal čudovito orodje Božjega Duha, ki je bil poklican, da oživi veliko gibanje, ki je danes don Boskova družina.
Danes zjutraj sem v navzočnosti vikarja vrhovnega predstojnika, številnih salezijanskih sobratov, salezijanske družine, don Boskovih prijateljev, civilnih in vojaških oblasti ter 375 mladih z vsega sveta, ki so sodelovali na sinodi mladih, podpisal svoj odstop z mesta vrhovnega predstojnika, kot je predvideno v konstitucijah in pravilih don Boskovih salezijancev. Kot mnogi veste, me je papež Frančišek poklical v drugo službo za dobro Cerkve.
S temi besedami želim v veri in upanju vsemu salezijanskemu svetu izraziti, kako nas je Gospod doslej vodil, in se zahvaliti za veliko dobrega, ki sem ga prejel v teh desetih letih in pol kot vrhovni predstojnik salezijanske družbe in v don Boskovem imenu kot oče celotne salezijanske družine.
Dragi bratje in sestre, najprej se zahvaljujem Bogu za ta leta, v katerih je blagoslovil našo družbo in salezijansko družino in v katerih smo doživeli zelo različne trenutke in stvarnosti, saj je družba navzoča v 136 državah. Lahko rečem, da smo se v teh desetih letih soočali z vsem s pogledom vere, z velikim upanjem in odločnostjo, vedno za dobro poslanstva in v zvestobi karizmi, ki smo jo prejeli.
Gospodu se zahvaljujem, ker mi v teh letih ni manjkalo – vsem nam ni manjkalo – mirnosti in moči, ki prihajata od Njega. Dejansko je to, kar vstali Gospod pravi svetemu Pavlu, povsem resnično: »Dovolj ti je moja milost« (2 Kor 12,9). Prav tako sem osebno in skupaj z vrhovnim svetom doživljal službo animiranja in vodenja, ki mi je bila zaupana. Posebej bi se rad zahvalil obema vrhovnima svetoma, ki sta me v teh desetih letih in pol spremljala, za njuno zvestobo skupnim načrtom, za njihovo predanost in služenje.
Ob konačnju vodenja salezijanske družbe se posebej zahvaljujem vikarju vrhovnega predstojnika, Stefanu Martogliu, ki je prevzel nalogo vodenja družbe s popolno predanostjo in velikodušnostjo. V prihodnjih mesecih bosta delo in odgovornost velika, vendar bodo njegova osebnost, bratstvo, sposobnost in optimizem s pomočjo Gospoda in vrhovnega sveta olajšali pot, ki bo Družbo pripeljala do 29. vrhovnega zbora.
Globoko se zahvaljujem vsem svojim sobratom salezijancem. Na vseh koncih sveta sem se vedno počutil dobrodošlega, ljubljenega in bratsko sprejetega ter sem našel sodelovanje in velikodušnost. Res je, da salezijanci ljubijo in skrbijo za vrhovnega predstojnika tako, kot bi skrbeli za don Boska samega – kot je sam prosil v svoji duhovni oporoki. Hvala vam za to velikodušnost.
Rad bi se zahvalil tudi vsem skupinam salezijanske družine: našim sestram, hčeram Marije Pomočnice, salezijancem sotrudnikom, Združenju Marije Pomočnice, ki jih je ustanovil sam don Bosko, in vsem 32 skupinam, ki danes sestavljajo to veliko karizmatično drevo. To so bila leta rasti in blagoslova. Hvala vsem, ki so v zaupanju v Gospoda vse to omogočili.
V teh desetih letih animacije in vodenja, ko sem lahko obiskal 120 držav, v katerih sta prisotni Družba in salezijanska družina, sem prejel velik dar srečanja z mladimi, najstniki, fanti in dekleti iz vseh držav in kultur. Z očmi in srcem sem se lahko v prvi osebi »dotaknil vzgojnih čudežev, ki zdravijo in preoblikujejo življenja«, ki se vsak dan še naprej dogajajo v številnih salezijanskih navzočnostih in v naši družini. Vse to je bilo eno od mojih najglobljih radosti.
Še zadnjič se vam zahvaljujem. V teh letih me je spodbujala in podpirala brezpogojna ljubezen: ljubezen moje rodne družine. Moji starši, ki počivajo v Bogu, so me devet let spremljali z mirno ljubeznijo, molitvami in mi vedno govorili, naj ne skrbim zanje. Oni in vsi člani moje družine so me podpirali s svojo navzočnostjo in ostali varen pristan, da nikoli ne bi pozabil svojega skromnega porekla.
Na koncu se bom skliceval na to, kar sem povedal 25. marca 2014, ko me je deveti don Boskov naslednik Pascual Chávez, v imenu 27. vrhovnega zbora, ki me je izvolil, vprašal, ali bi sprejel nalogo vrhovnega predstojnika.
Spominjam se, da sem takrat v svoji slabi italijanščini dejal – ne brez globokih čustev – da sem v zaupanju v Gospodovo milost in z vero ter gotovostjo, da me bodo bratje salezijanci vedno podpirali, ker resnično ljubim mlade, ki jih nosim v svojem salezijanskem srcu, sprejel, kar so od mene zahtevali. Danes lahko s hvaležnostjo rečem, da se je z Božjo milostjo uresničilo vse, kar sem upal.
Zadnjo besedo namenjam našemu očetu don Bosku in Pomočnici. Prepričan sem, da je don Bosko vsa ta leta bdel nad svojo Družbo in družino ter ju podpiral. Ne dvomim, da se je v vsem tem času izpolnilo, kar nam je sam zagotavljal: »Vse je storila Ona«. Tako je bilo z don Boskom, tako je bilo v teh letih in tako bo nedvomno še naprej. Njej, Materi, Pomočnici kristjanov, se zaupamo.
Iz srca hvala in zbogom od vašega brata, ki je in bo vedno ostal don Boskov salezijanec.
Z vso mojo naklonjenostjo,
kard. Ángel Fernández Artime