Dan po slovesnem don Boskovem prazniku sem doživel močne občutke. Po dokaj strogi kontroli sem prestopil prag zavoda za mladoletnike »Ferrante Aporti« v Turinu, nekdaj imenovan »La Generala«.
Na eni od sten je velika plošča, ki spominja na don Boskove obiske mladih v zaporu. Kolikokrat je s polnimi žepi sadja, čokolad, tobaka šel skozi težka vrata, kot so ta, da bi obiskal svoje »prijatelje«, mlade zapornike. Govoril je o vrednosti in dostojanstvu vsakega človeka, a ko se je vrnil, je bilo pogosto vse uničeno. Na videz nastajajoča prijateljstva so zamrla. Obrazi so spet postali trdi, sarkastični glasovi so sikali žaljivke. Don Bosko ni mogel vedno premagati svoje potrtosti. Nekega dne je planil v jok. V mračni sobi je potekal trenutek oklevanja. »Zakaj ta duhovnik joka?« je nekdo vprašal. »Ker nas ima rad. Tudi moja mati bi jokala, če bi me videla tukaj.«
Vpliv teh obiskov na njegovo dušo je bil tako velik, da je Gospodu obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da fantov ne bodo pošiljali tja. Tako sta se rodila oratorij in preventivni sistem.
Veliko stvari se je spremenilo. Don Boskovi sinovi niso zapustili poti, ki jo je začrtal oče. Kaplani v zavodu so po tradiciji salezijanci. Med »zgodovinskimi« kaplani je tudi priljubljeni salezijanec Domenico Ricca, ki se je po več kot 40 letih službovanja lani upokojil. Njegovo mesto je prevzel drug salezijanec Silvano Oni, salezijanski novinci pa se pod vodstvom magistra vsak teden srečujejo z mladimi zaporniki v kazenskem zavodu, in sicer v okviru pobude, imenovane »Dvorišče za rešetkami«. Vsi »zaporniki« so veliko mlajši od don Boskovih novincev. In velika večina je brez sorodnikov.
Zato imamo salezijanci tako radi mlade.
Tako kot don Bosko tudi jaz pustim govoriti svojemu srcu. Tam so bili vzgojitelji, ki vsakodnevno spremljajo te mlade. Pozdravil sem vse, tudi številne mlade tujce. Čutil sem, da je komunikacija mogoča. Pred tem so trije novinci zaigrali kratek prizor iz don Boskovega življenja. Nato so mi dali besedo in tudi mladim dali priložnost, da mi postavijo tri ali štiri vprašanja. Tako je tudi bilo. Vprašali so me, kdo je zame don Bosko, zakaj sem salezijanec, kako je živeti to, kar živim, in zakaj sem jih prišel obiskat.
Povedal sem jim o sebi, svojem poreklu in narodnosti. »Sem Španec, rojen v Galiciji, sin ribiča. Študiral sem teologijo in filozofijo, vendar vem veliko več o ribolovu, ker me je tega naučil oče. Za salezijanca sem se odločil pred 43 leti. Želel sem postati zdravnik, potem pa sem spoznal, da me don Bosko kliče k skrbi za duše najmlajših.
Kajti ni dobrih in slabih mladih, ampak so mladi, ki so prikrajšani za marsikaj. Kot je rekel naš svetnik, v vsakem mladem človeku, tudi v najbolj nesrečnem, je točka, dostopna dobroti. In glavna naloga vzgojitelja je poiskati to točko, občutljivo struno srca in poskrbeti, da življenje zacveti. Zato imamo salezijanci tako radi mlade. Vsi lahko delamo napake, toda če verjamete vase, če zaupate svojim vzgojiteljem, boste iz tega izšli boljši. Moje sanje so, da bi se nekega dne v Valdoccu srečal z vami vsemi mladimi.«
Med kosilom me je neki mladenič vprašal, ali mi lahko na štiri oči zastavi vprašanje. Ločila sva se od od velike skupine, da naju ne bi motili. »Zakaj si tukaj?« me je naravnost vprašal. Odgovoril sem mu: »Iskreno verjamem, da za nič in za veliko. Za nič, ker zapor, internacija, ne more biti cilj ali kraj prihoda, temveč le kraj prehoda.« Nadaljeval sem: »Mislim, da vam to zelo koristi, saj vam bo pomagalo pri odločitvi, da se ne želite več vračati sem, da dobite priložnost za boljšo prihodnost. Po nekaj mesecih bivanja tu obstaja možnost odhoda v eno od gostoljubnejših skupnosti, ki jih vodimo salezijanci, na primer v Casale, nedaleč od tod … «
Ko sem to izrekel, me je mladenič prekinil sredi govora: »Želim tja, potrebujem jo, ker sem bil na napačnem mestu in z napačnimi ljudmi!«
Še dalje sva se pogovarjala. In spoznal sem, kako res je, da so v srcu vsakega mladega človeka vedno semena dobrote, kot je dejal don Bosko. Ta mladenič in mnogi drugi, ki sem jih srečal, so po napakah, ki so jih storili, popolnoma »rešljivi«, če dobijo pravo priložnost.
Ponovno sem pozdravil mlade, enega za drugim. Pozdravili smo se zelo prisrčno. Njihovi pogledi so bili čisti, njihovi nasmehi so bili nasmehi mladih, ki jih je premagalo življenje, mladih, ki so naredili napake, vendar so polni življenja. V vzgojiteljih sem zaznal velik občutek za poklicanost. To mi je bilo všeč.
Ob koncu določenega časa – ki je bil odmerjen – sem se poslovil. Eden od mladih je pristopil k meni in me vprašal: »Kdaj se vrneš?« Bil sem ganjen. Nasmehnil sem se in mu odvrnil: »Ko me boste naslednjič povabili, bom prišel, medtem pa vas bom kot don Bosko čakal v Valdoccu.«
Dragi prijatelji don Boskove karizme, tako kot včeraj je tudi danes mogoče doseči srce vsakega mladega človeka. Tudi v največjih težavah se je mogoče izboljšati, mogoče se je spremeniti, da bi zaživeli pošteno. Don Bosko se je tega zavedal in si je vse življenje prizadeval za to.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik