Od kod izhajate?
Rodil sem se v prefekturi Nagasaki, pokrajini na Japonskem, znani po številnih mučeništvih, ki so se tam zgodila. Tudi moji predniki so bili kristjani, tako imenovani »skriti«, zaradi preganjanj. V otroštvu sem se preselil v prefekturo Nara (blizu Osake in Kjota, ki sta znana po starodavnih templjih in svetiščih) in tam odraščal. V družini nas je sedem: starša, štirje bratje in sestra ter jaz. Vsi smo katoličani, še posebej moji starši so zelo pobožni.
Kakšna je zgodba o vaši poklicanosti?
V tistem času so v prefekturi Nara službovali duhovniki, vsi iz Avstralije in so bili misijonarji maristi. Župnik naše skupnosti je bil Tony Glynn, človek, ki si je prizadeval postati most miru med Japonsko in Avstralijo. Igral je celo v filmu z naslovom The Railway of Love. Pod njegovim vplivom sem začutil klic v duhovništvo. Vendar takrat še nisem poznal don Boskovih salezijancev, niti don Boska samega.
Kasneje sem skozi različne okoliščine, kot je bilo srečanje z nekaterimi redovnicami, vstopil v salezijanski aspirant v prvem letniku srednje šole. Nenavaden dogodek se je zgodil, tik preden sem se pridružil salezijancem: vsak mesec sem prejel revijo, ne da bi vedel, kdo mi jo je poslal. Ko sem prišel k salezijancem, sem spoznal, da gre za japonski Salezijanski vestnik (Katorikku Seikatsu – Katoliško življenje). Še danes ne vem, kdo mi ga je pošiljal, verjamem pa, da me je don Bosko sam vodil do svojega občestva.
Danes se počutim zelo srečnega, ker intenzivno zaznavam veličino in usmiljenje Boga in čutim veselje, da sem salezijanski duhovnik. To mi omogoča, da živim don Boskovo karizmo, torej da svoje življenje posvečujem mladim.
Preden sem bil posvečen v duhovnika, sem dve leti in pol delal tudi v uredništvu Katorikku Seikatsu pri založbi Don Bosco Sha. Po posvečenju sem se dvanajst let posvečal mladim, ki so stopili na pot razločevanja poklicanosti. Nato sem devet let delal v šoli in tri leta v majhni župniji z vrtcem. Zdaj pa sem inšpektor.
Kjerkoli sem bil, sem našel veselje v druženju z mladimi in doživel veliko izjemnih izkušenj in srečanj. Med vsemi je tista, ki je spremenila moj način življenja, mišljenja in čustvovanja kot salezijanca. To je izkušnja pastoralnega dela v zaporu za mladoletnike. Tu sem razumel pomen don Boskovega nauka: »Ni dovolj ljubiti, mladi se morajo čutiti ljubljene.« Globoko sem razumel Božjo ljubezen in njegovo neskončno usmiljenje.
Čeprav sem zaradi trenutne vloge velikokrat daleč od neposrednega pastoralnega dela z mladimi, se še naprej posvečam službi v zaporih za mladoletnike, da ne bi pozabil don Boskovega srca.
Kakšna je japonska mladina?
Ko govorimo o mladih Japoncih, se danes, tako kot v drugih državah, tudi ti soočajo z različnimi izzivi. Menim, da dve vprašanji zahtevata posebno pozornost:
1. Mladi priseljenci in otroci priseljenskih družin. V zadnjih desetletjih se je povečalo število mladih s Filipinov in iz Latinske Amerike. V zadnjem času na Japonsko prihaja veliko mladih iz jugovzhodne Azije, predvsem iz Vietnama. Ocenjujejo, da je v državi okoli 600.000 mladih Vietnamcev. Naša inšpektorija je že vključena v pastoralne oblike dela s temi mladimi, toda z nadaljnjim staranjem japonskega prebivalstva je verjetno, da se bo število tujih mladih še povečalo. To za nas pomeni večjo pastoralno in duhovno pozornost do njih.
2. Revščina mladih. Japonsko gospodarstvo se ohlaja, gospodarska neenakost pa narašča. Vse več mladih živi v revščini. Na primer, na Japonskem je veliko »ljudskih kuhinj za otroke«, ki nudijo brezplačne obroke revnim družinam. Poleg tega se povečuje število mladih, ki se ukvarjajo z »delom na črno«, torej z majhnimi kaznivimi dejanji, ki obljubljajo lahek zaslužek, a jih spreminjajo v žrtve kriminalnih sistemov.
Kot odgovor na te izzive verjamem, da je prišel čas, da naša inšpektorija sprejme pogumne odločitve in ukrepa, kot nas je povabil Àngel Fernández Artime, zaslužni vrhovni predstojnik in zdajšnji kardinal. Posebej moramo skrbeti za mlade, ki niso deležni potrebne pozornosti javnih institucij, v sodelovanju s salezijansko družino in našimi sodelavci.
Na koncu želim poudariti marijanski pomen. Kako bi brez zaupanja in pobožnosti do Marije Pomočnice prinašali don Boskovo srce mladim? Z leti čutim večjo potrebo po njenem vodstvu in pomoči. Tako kot don Bosko tudi jaz pogosto vzdihnem: »Marija, zdaj pa začnimo.«
Prosim vas za molitev za mlade na Japonskem in za nas salezijance, da bi še naprej vsem prinašali don Boskovo srce.
www.donbosco.press
