V korak z mladimi.

Spremljanje mladih na njihovi vsakdanji poti

Salezijanski duhovnik Martin Kačmáry prihaja iz Košic na Slovaškem. Štiri leta opravlja službo magistra novincev v Popradu, kjer je tudi ravnatelj salezijanske skupnosti. Pred tem je bil delegat za salezijansko mladinsko pastoralo in odgovoren za prednovice. V obdobju stalne formacije je med drugim obiskoval tečaj za salezijanske formatorje na Salezijanski papeški univerzi in se poglabljal v salezijansko duhovnost, v Centru Aletti v Rimu pa spoznaval stičišče vzhodne in zahodne krščanske duhovnosti.

Kot magister novincev v Popradu na Slovaškem jasno vidite upad poklicanosti v posvečeno življenje v Evropi, tudi na nekoč cvetočih območjih. Ali menite, da je »kriza« salezijanskih poklicev v Evropi predvsem težava ali tudi priložnost? Kako lahko pomaga »misijonski pogum«?

Odvisno od tega, kaj mislimo z upadom. Če se sklicujemo zgolj na številke, potem da, lahko govorimo o upadu. Vendar mislim, da svetopisemski Bog ne razmišlja tako. Spomnimo se, kako Bogu ni bilo všeč, ko je kralj David prešteval svoje vojaške sile. Bog še vedno kliče v posvečeno življenje, ne glede na število. Bistveni element je pristnost, s katero poklicane osebe živijo svojo poklicanost. Brez te avtentičnosti obstaja tveganje, da nudimo pričevanja, ki niso verodostojna in postanejo »kamen spotike« za druge.

Današnji izziv je povezan tudi z Jezusovimi besedami o »ozki poti«: redovniški poklic nikoli ni bil lahka izbira. Sprejemanje življenja kot poklicanosti se danes zdi še posebej oddaljeno od sodobne miselnosti. Navsezadnje »sezonska« ljubezen nikoli ni bila prava ljubezen: prava ljubezen traja in prav za to smo poklicani.

Številčni upad poklicev torej odraža predvsem krizo vrednot in sposobnosti sprejemanja odločitev, ki zahtevajo osebno žrtev. Živimo v dobi, za katero je značilno vneto iskanje samouresničitve in samopotrditve. V tem kontekstu je »misijonski pogum« predvsem sposobnost iti iz samega sebe in odkriti, da onkraj »jaza« obstajata »ti« in »mi«.

Kakšen je po vašem mnenju pomen animatorjev oziroma delegatov za salezijansko poklicno animacijo?

Opažam, da je v mnogih naših mladinskih centrih »vrhunec« mladinske pastorale vključevanje mladih. Vendar naše konstitucije jasno pravijo, da je vrhunec mladinske pastorale poklicno usmerjanje.

Če se ne zgodi sprememba perspektive iz »samo vključenosti« v »poklicno usmeritev«, tvegamo, da bodo naše ustanove ostale samo na ravni družbenih središč. V tem kontekstu imajo salezijanski poklicni animatorji izjemno priložnost, da v dialogu z Bogom v različnih življenjskih stanjih navdušijo mlade za razumevanje lastnega življenja kot poklicanosti. Delegat za salezijansko poklicno pastoralo (in vsak salezijanec) je zame nekdo, ki živi polno navzoč med mladimi. Ni birokrat, ki se zadržuje v pisarni, ampak človek, ki deli življenje z mladimi in kot Jezus hodi z njimi po prašnih cestah, kar je sinonim za iskanje, kaj je primerno in kaj ne.

Vir: Cagliero11, februar 2025

Morda vas zanima tudi