Prijatelji in domači me vsak dan sprašujejo, kaj se dogaja v Etiopiji, saj se v slovenskih medijih pojavljajo strašne novice o vojni, ki je izbruhnila pred tremi tedni. Marsikaj sem že želela napisati, a so me domačini opozoroli, da oblast nadzoruje telefonske in spletne komunikacije, zato so mi odsvetovali informiranje o konkretnih dogodkih. Na samem severu, kjer dejansko poteka vojna, so komunikacijske poti že tri tedne blokirane. Država na tak način ustavlja širjenje uporništva. Upam, da lahko zapišem nekaj splošnega brez hujših posledic.
Nadzor poteka seveda po celotni državi, predvsem v glavnem mestu, v katerem živijo pripadniki vseh plemen. Zato moramo biti previdni, kaj in kako komuniciramo. Pošiljanje določenih besed po mailu, Facebooku in WhatsAppu namreč vzbudi sum, da nekdo s kom kaj načrtuje … Pregledujejo tudi vsa zasebna bivališča, posebej stolpnice, kjer živi več ljudi ter jih popisujejo. Predvsem jih zanima, kdo je pripadnik severnega plemena (imen raje ne zapisujem). Na ulicah v Addis Abebi je veliko kontrolnih točk, kjer pregledujejo avtomobile, avtobuse, potnike … Na tak način so našli veliko nevarnih stvari, ki bi lahko povzročile veliko škode: orožje, eksploziv in denar za podporo uporniški stranki. Redno poslušamo tudi prelete helikopterjev.
Opozorili so me še, naj se z ljudmi ne pogovarjam preveč o trenutni situaciji, še posebej pa se vzdržim mnenj o tej ali oni strani, ker nikoli ne veš, kam kdo spada, komu pripada in kako pomaga … Tako kot mnogokje so tudi k nam, na podlagi govoric, prišli v kontrolo, ki res ni prijetna. Ustrahovanje je v naravi vsake vojske, si predstavljam. Beremo lahko, da so vladne sile namenjene varovanju miru in reda, pripravljene pa so iti do konca, predvsem z nasiljem.
Diplomacija je že davno odpovedala, ko so severno pleme opozarjali in se pogajali … Želja po prevladi, dolgoletne napetosti, konflikti in še marsikaj so prevladali, zato nobena stran ne popusti. Desettisoče ljudi je že zbežalo čez mejo, da zavarujejo življenje, število mrtvih ne poznamo, a številke so visoke, gmotno razdejanje tudi. Točnih podatkov zaradi blokade komunikacij in vsakega prometa ni mogoče imeti. Sever je obkoljen s tanki in vojsko, mesta so opustošena. Rakete so letele tudi v sosednjo državo Eritrejo in sosednjo pokrajino z namenom, da se bi se vojna razširila po celi državi. K sreči preostanek države vztraja v miru in ne širijo nasilja z odzivom na provokacije. Kljub ogromni raznolikosti so si enotni v podpori vladi in združeni v stranki, ki jo je premier pred kratkim ustanovil z namenom poenotenja. Uporniki se seveda ne pridružujejo in krvavi boj bo šel do konca.
V severnem delu Etiopije deluje 25 salezijancev v štirih salezijanskih centrih: Mekelle, Adigrat, Shire in Adwa.
Takšni situaciji navadno sledi še drug kriminal, predvsem tatvine. Eden od salezijancev nam je uspel poslati sporočilo prek »nevemkakšnega« satelita in zapisal, da je grozno. Dobesedno lačni so. Prekinjena je dobava elektrike, vode in goriva, trgovine so bodisi prazne ali pa so cene poskočile v nebo, tako da ljudje ne morejo niti do osnovnih živil. Poleg komunikacijske in cestne blokade je blokiran tudi bančni promet, zato iz naše pisarne ne moremo poslati niti finančne pomoči, ki jo nujno potrebujejo.
V misijonski pisarni imamo več kot sto otrok v programu botrstva prav iz severne pokrajine, a novembrskega botrstva jim nismo mogli poslati. Zares upam, da bo to kmalu možno. Potreba po pomoči pa bo sedaj, tako kot cene, poletela v nebo. Ljudje so ostali brez domov. Ko se vrnejo iz begunstva, ne bodo imeli kje bivati. Res katastrofa v vseh pomenih.
Za pomoč sem prosila že zaradi pandemije, ki tukaj vztraja že od marca in povzroča mnogo škode, predvsem revnim ljudem, ki so sedaj še revnejši. Kako se bomo lotili pomoči revežem na severu, kjer je res katastrofa v vseh pomenih in zame nepojmljivo? Medtem ko vsak dan molimo, da bo najprej mir, že razmišljamo o posledicah razdejanja zadnjih tednov in začenjamo zbirati sredstva v upanju, da jih bomo lahko kmalu tudi dostavili.
Veliko mojih znancev ima severne korenine in imajo doma veliko sorodnikov. Ne vedo niti, ali so živi, ali so med begunci ali so morali v vojsko … Človek je ogrožen v svojem bitju le zato, ker tam biva, ne glede na prepričanje ali na politično pripadnost. Vsi so nastradali. Ko mi to pripovedujejo, niti ne vem, kako izraziti sočutje, ki ga čutim zelo globoko. Globoka vera in nenehno obračanje k Bogu in Mariji jih zelo tolaži, upanja ne izgubijo. A vseeno rečejo: »Le kaj nas bo še doletelo letos? Bolezen, vojna, revščina, lakota …«
Tolaži me misel, da sem vsaj tukaj z njimi. Da delam, kar je potrebno. Predvsem da pomagam našim otrokom v Bosco Children, da te težke čase koristno in varno preživijo. Ob šestdesetih mladih res nimam časa in energije skrbeti za težave cele države. Vojna na severu je namreč »oddaljena« več kot tisoč kilometrov. A ko vsak teden pridem v pisarno salezijanskega inšpektorata, kjer skušam pomagati otrokom in revnim po celi državi, ti dogodki pridejo tudi do mene.
Ne najdem besed, s katerimi bi spet prosila pomoč, a vem, da radodarnost in solidarnost najde pot v slovenska srca. Upam, da bo svet priskočil na pomoč, kljub vsem težavam, ki jih že tako imajo države vsepovsod. Trenutni položaj v Etiopiji je res v srce parajoč, verjemite.
Polona Dominik