5. september je bil za salezijansko ustanovo v Želimljem poseben dan. Srebrno mašo je obhajal salezijanec Peter Polc, ravnatelj tamkajšnje salezijanske skupnosti, direktor Zavoda sv. Frančiška Saleškega in ravnatelj Gimnazije Želimlje. Zaposleni, sodelavci in dijaki so se z veseljem zgrnili v cerkev sv. Vida, kjer je obhajal sveto mašo, med katero je vse navzoče tudi nagovoril s pomenljivimi mislimi.
Dragi bratje in sestre!
Velikokrat pridigam na potovanjih in zna se zgoditi, da bodo tudi te besede delno popotniške.
Potovanja so lahko zelo lepa. Nekaj vas je bilo letos očaranih nad čudovito irsko pokrajino. Marsikoga nagovori skrivnostno preprosta Normandija, drugega skale tam nekje med Nemčijo in Češko. Še koga bodo prihodnje leto očarali bučeči norveški slapovi. In ko si v takšnih lepih krajih in povrh vsega še v dobri družbi, res lahko rečeš: “To je pa kar pravljično!”
Menda obstajajo pravljične dežele: dom pravljic, Kekčeva dežela, Narnija, Hobitova dežela.
Slednja je še prav posebna. Nisem bral te knjige in nisem pogledal tega filma, videl pa sem nekaj slik in odkril nekaj zanimivih dejstev. Da je Hobitova dežela postala tako lepa, so morali vložiti veliko, veliko truda.
Čeprav so film snemali na kmetiji z ovcami, domače ovce za režiserja niso bile dovolj dobre.
Na vrh hriba so postavili umetno drevo iz fiberglasa, nanj pa nalepili skoraj pol milijona umetnih listov. Ker pa so nekateri umetni listi bledeli, so imeli tudi zaposlene, ki so med snemanjem obledele liste vedno znova prebarvali. In tu govorim o drevesu, ki ga v filmu vidimo le par deset sekund.
Filmski gledalec občuduje to pravljično deželo, ne zazna pa vsega tega napora, »skritega za kulisami«.
Pred davnimi leti sem dobil za spomin od neke dijakinje zanimivo drevo. Lepo je in zanimivo. A mene bolj kot sama lepota navduši trud, ki je vložen v ta izdelek. Izdelovala ga je 16 ur. In ta njen trud daje drevesu dodatno vrednost.
Morda se je kdo čudil današnjemu (drugemu) berilu. To je bil zapis velikega svetopisemskega popotnika sv. Pavla. Verjetno je na svojih potovanjih videl marsikaj lepega, v svojem zapisu pa nam odpre pogled v tisto zakulisje, ki ni bilo prijetno. Kot sam piše, so ga večkrat bičali, kamnali, doživel je več brodolomov, preživel noč in dan v razbitinah na odprtem morju. Bil je v nevarnosti pred razbojniki, v puščavah, v mestu … in še marsikaj ne pravljičnega se mu je zgodilo.
Morda je zaradi te zagnanosti, truda … Bog še toliko bolj blagoslavljal njegovo delo.
Govoril sem o pravljičnih deželah. Vedno znova ugotavljam, da je tudi Želimeljska dežela ena prav posebna dežela – ne vem, če je pravljična, je pa gotovo prav posebna. Tudi v to deželo je bilo vloženo veliko truda vseh, ki so bili in ki smo še tukaj. Vsak je dodal svoj delež. Po Hobitsko bi lahko dejali, da je tu nekdo je lepil liste, drugi prenašal ovce, tretji je izdeloval deblo drevesa iz fiberglasa. Ali rečeno drugače – salezijanci smo kot salezijanci in duhovniki vložili svoj delež, vzgojitelji, profesorji, dijaki in vsi drugi, ki živijo in/ali delajo v tej hiši, pa svojega.
In ravno zaradi vsega tega truda vseh, so Želimlje, upam, kar všeč don Bosku, ki tam zgoraj z nebesnih višav vsakih toliko časa malo pogleda v to našo dolino.
Don Bosko je z govorjeno in pisano besedo naročal: »Ravnatelj se mora ves posvetiti mladim, ne prevzemati opravil, ki bi ga oddaljevala od te njegove službe.« Verjetno si moram ob tem njegovem naročilu pošteno izprašati vest. Vesel pa sem, da je te predanosti delu z mladimi tudi med zaposlenimi v tej hiši zelo veliko.
V evangeliju je bilo govora o hiši na trdni skali. Čez dve uri bomo podpisali z gradbinci pogodbo, čez kakšen dan bodo zabrneli gradbeni stroji. V letu dni se bomo močno zadolženi vselili v nov dom.
Lepo! A vsi ti zidovi nimajo svojega smisla, če za temi zidovi ne bomo SKUPAJ GRADILI nekaj lepega, nekaj salezijanskega, nekaj božjega. Tega ne morejo zgraditi gradbinci in nihče drug. Prevzeten in neumen bi bil, če bi mislil, da lahko jaz v Želimljem ne vem kaj naredim. To želimeljsko deželo, želimeljsko drevo ustvarjamo vsi skupaj.
To je dežela vseh nas, ki v Želimljem pridobivamo nova znanja, spoznanja, najdemo tu dom, najdemo tu razigrano veselje pa tudi razumevanje in pomoč in to je dežela nas, ki se skupaj obračamo k dobremu Bogu.
Vesel sem in hvaležen, da sem kot salezijanec, da sem kot duhovnik, delček te zgodbe. Hvala vsakemu izmed vas za tisti košček, ki ste ga dodali v želimeljski mozaik.
Bog je po Cankarjevo na slovensko deželo vrgel polno prgišče lepote. Če pogledam po cerkvi, vidim, da je to res. Vem pa tudi, da v to želimeljsko dolino ni vrgel samo lepote, temveč tudi cel kup dobrote, dobrih ljudi. In prosim in prosimo vsi Boga, da naj pri tem početju kar vztraja.
Dobrega Boga pa prosimo še nečesa. Menim, da je za želimeljsko deželo zelo pomembno, da smo tu tudi salezijanci, tudi duhovniki.
Tisti, ki me vsaj malo poznate, iz prve roke veste, da za salezijanca ni nujno, da je popoln. Morda je včasih še bolje, če si “malo prismuknjen”! In prosimo Boga, naj tudi v želimeljski in še kakšni drugi deželi stoji ob strani tistim, ki jih kliče na pot salezijanca, duhovnika, redovnika, redovnice, sotrudnika … Naj tem, ki jih kliče, kot je klical Samuela v današnjem prvem berilu, tudi pomaga, da bodo kot Samuel njegov klic slišali, razumeli in se odzvali. In to je, kakor smo slišali pri Samuelu, včasih kar zapleteno.
Resnično bi privoščil še marsikomu, da bi mu bilo v življenju tako lepo, kot je meni, duhovniku in salezijancu v tej dolini pod svobodnim soncem. Amen.
