Predzadnji vikend v avgustu, takoj po prazniku Marijinem vnebovzetja, smo se bivši salezijanski gojenci, organizirani v Društvo don Bosko, zbrali na Dominikovem domu na Pohorju. Naš novi duhovni spremljevalec, g. Feliks Golob, nam je omogočil tridnevno srečanje in druženje z duhovno obnovo.
Tako se je nekaj gojencev že v petek, 17. avgusta, zbralo na Pohorju. Tisti najbolj zgodnji so popoldan pod vodstvom g. Feliksa preživeli na sprehodu do Bellevueja in nazaj. Osrednje srečanje je potekalo v soboto, kjer se nas je zbralo nekaj manj ko 40. Veseli smo bili tudi teh, ki so prišli prvič med nas. Zastopana je bila večina pokrajin Slovenije. Srečanje smo začeli s sv. mašo ob 10. uri. Duhovnik nam je spregovoril tudi o svojem dušnopastirskem delovanju. Podobno kot don Boska so ga spremljali čudeži, duhovni in materialni. Lepa pesem pri sveti daritvi je polepšala slovesnost.
Po bogoslužju smo imeli bivši salezijanski gojenci občni zbor, gospe in drugi družinski člani pa so ta čas preživeli na prijetno toplem soncu. Vodstvo zbora je povabilo vsakega k besedi. Udeleženci so spregovorili o smernicah in programu delovanja društva, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo. Uspešno smo opravili volitve novega vodstva. Izvoljen je bil novi predsednik, g. Srečko Jagodič. Vsi so mu zaželeli uspešno vodenje in blagoslov. Sklep zbora je bil, da Društvo don Bosko še naprej deluje po dosedanjih usmeritvah.
Na pripravljenem prostoru pred Dominikovim domom smo pri skupni mizi nadaljevali druženje s kuhanim Pohorskim loncem, ki nam ga je skuhala oskrbnica v Mariborski koči. Na mizo smo prinesli tudi domače dobrote. Manjkala ni niti kavica in kapljica iz vinogradov naših članov. Ob prvih napitnicah se je druženje nadaljevalo s skupno pesmijo. Naše glasove sta spremljala Blaž Zanjkovič s kitaro in Janez Korošec s harmoniko. Tako je bila naša pesem še bolj vesela, ubrana in repertoar pester. Saj še vsi pomnimo, da nas je lepa pesem spremljala na poteh našega bivanja pri salezijancih, od Križevec, Reke, Želimelj in Rakovnika. Don Boskova misel se glasi: »Oratorij brez glasbe je kot telo brez duše«.
Popoldne smo se podali do Areha. Nekaj udeležencev ni tvegalo peš hoje po gozdu, velika večina pa se je odpravila v začetku po bližnjici, nato po slovenski planinski poti (SSP) na Areh. Že blizu vrha smo prišli do prikritih grobišč, ki so ob poti. Ustavili smo se ob posameznih grobiščih in nato pri večjem zmolili za pobite po vojni in njihove morilce. Na velikem panoju je zapisano: »Civilna iniciativa […] je na Pohorju decembra 2006 grobišča označila z lesenimi križi, Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč pa je leta 2016 celostno uredila znana grobišča in morišča na Pohorju«, ki jih je vsaj 18.
Nadaljevali smo pot in v nekaj minutah prispeli do cerkve sv. Areha tj. sv. Henrika in si to starodavno romarsko cerkev ogledali. Cerkev stoji na 1249 m nadmorske višine in jo obdaja lepa jasa. Kratek počitek v klopeh in lepa Marijina pesem sta nas dovolj ohladili, da smo s toliko večjim veseljem posedeli pri Ruški koči in se odžejali. Ob prijetnem pogovoru smo se vrnili Dominikovega doma.
Nadaljevali smo s piknikom in druženjem. Novi predsednik, g. Srečko Jagodič, je pekel čevapčiče, kakor je že prej obljubil. Okrepčani s prijetnim druženjem so se nekateri začeli poslavljati, manjša skupina pa je ostala in prenočila. V nedeljo po jutranjem pohodu, sv. maši in kosilu smo se tudi zadnji poslovili od Pohorja.
Ker nas na vseh srečanjih spremlja lepa pesem, naj končam ta zapis z mislijo duhovnika salezijanca dr. Franca Cigana, ki je dolga leta deloval med koroškimi Slovenci: »Dokler bomo peli, bomo obstali. Ne more biti drugače, ker naša pesem je naša vez na vse strani. Veže nas z domom, veže s preteklostjo, veže med seboj, veže z mladino – našo bodočnostjo. Če teh vezi ni, smo kakor list, ki se je odtrgal od drevesa.«
Štefan Škafar, tajnik DDB
