Na praznovanju 100 letnice ustanovitve salezijanske inšpektorije, 19. novembra 2022, je v cerkvi Marije Pomočnice navzočim članom salezijanske družine in gostom salezijanec dr. Bogdan Kolar orisal, kdo je utiral pot za prihod salezijancev v Slovenijo, kakšni so bili začetki, kako je nastala in se oblikovala salezijanska skupnost, da je postala razvejano drevo z mnogimi raznovrstnimi sadovi, kakršnega poznamo danes.
Nato se je množica premaknila pred Majcnovo hišo, kjer sta pokrajinski svetovalec vrhovnega predstojnika Roman Jachimowicz in salezijanski inšpektor Marko Košnik odprla stalno razstavo »Slovenska salezijanska stvarnost skozi čas«, ki jo je oblikoval arhitekt Klemen Kunaver.
Krajšo predstavitev razstavnih panojev, ki sta jo z umetniškim programom dopolnila Ajda Gradišar in Rihard Zadravec, mlada glasbenica in njen mentor harmonike iz glasbene šole Rakovnik, je pripravila Barbara Kastelec, sodelavka pri Družini in pri pastoralnih programih na Rakovniku.
Pričujoča razstava je nastala z namenom, da med nami zaživi in se ohranja spomin na vse tiste, ki so »v potu svojega obraza« in s »hvalnico na ustih« soustvarjali ta prostor za otroke in mlade. Tako kot mi so s hitrim korakom stopali po tem dvorišču od ene naloge k drugi, k vedno novim izzivom, v spreminjajočih se zgodovinskih okoliščinah, ter »prilično in neprilično« skrbeli, da je v mladih odzvanjala vesela novica.
Prvi pano nam približa prvih dvajset let prejšnjega stoletja. To je obdobje pred nastankom samostojne inšpektorije. Razberemo lahko aktivnosti, ki so bile potrebne, da so salezijanci sploh prišli na Rakovnik, začeli graditi cerkev in zavod.
Drugi pano nas postavi v leto 1922 – torej natanko sto let nazaj – v obdobje po koncu prve svetovne vojne, ko je z razpadom Avstro-Ogrske nastala jugoslovanska inšpektorija sv. Cirila in Metoda. Kakor je bil ta čas med obema vojnama zahteven, pa je bil tudi izjemno dinamičen in je dopuščal veliko ustvarjalnega duha. Salezijanska družba šteje kar 232 članov. V prvem obdobju po vojni je bilo treba poskrbeti za številne sirote, v drugem obdobju pa smo priča razcvetu obrtnih šol ter nastajanju novih konviktov oz. internatov. Izstopajoča osebnost tega obdobja je Andrej Majcen, ki je prav na Rakovniku pridobil izkušnjo ustanavljanja obrtnih in poklicnih šol, leta 1935 pa je od tu odšel v misijone na Kitajsko in v Vietnam.
Tretji pano nam približa obdobje pred in med drugo svetovno vojno in prva leta po njej. To obdobje lahko označimo za najbolj dramatično obdobje v zgodovini inšpektorije, saj se je številko članov salezijanske skupnosti po vojni prepolovilo. Mnoge sobrate so zaprli, umorili ali pa so bili primorani bežati. Zaplenjene so bile zgradbe in ustanove. Salezijansko mladinsko založbo s tiskarno je prevzela današnja Mladinska knjiga, prvi kino na Kodeljevem pa je prešel pod Ljubljanske kinematografe. Salezijansko delo se je preusmerilo v župnije, saj je bilo dovoljeno le delovanje znotraj župnijskih okvirov.
Inovativnost v župnijskem okolju med letoma 1951 in 1971, torej v obdobju dvajsetih let, nam približa četrti pano. Salezijanci ta čas upravljajo okoli 40 župnij. Tudi vse pastoralne aktivnosti se dogajajo na župnijah: pripravljajo ljudske misijone, celodnevna češčenja ali duhovne vaje za ministrante. Svoje kandidate vzgajajo na Hrvaškem – na Reki, v Zadru in Križevcih. V tem obdobju je ustanovljena srednja verska šola v Želimljem.
Peti pano zarisuje obdobje od začetka sedemdesetih let do osamosvojitve, torej čas rahljanja komunizma, čas, ko je mogoče spet prehajati župnijske okvire in povezovati mlade. Na dan pridejo mnoge nove pobude kot so mirenski tečaji, odprta predavanja na teološki fakulteti ali priprava katehetskih pripomočkov. Še kako prav pridejo obnovljeni prostori na Trsteniku, pri sestrah na Bledu in Koprivniku, saj to omogoča vodenje duhovnih vaj za mlade.
Konec osemdesetih let se v župniji Radenci ponovno rodi oratorij in se nato močno razširi v obdobju po osamosvojitvi, kar nam prikazuje šesti pano. Poosamosvojitveno obdobje je čas denacionalizacije. Določeni objekti, ki so bili odvzeti, se v naravi vračajo nazaj, treba pa jih je temeljito prenoviti in jim vdihniti novo namembnost. Srednja verska šola v Želimljem se preoblikuje v gimnazijo, pridobi pa tudi dijaški dom. Na pastoralnem področju vidimo razgibano dogajanje, zbirajo se študentske skupine, vzpostavi se šola za animatorje. Nadaljujejo se Uskovniški tedni, postne duhovne vaje, delovati začne društvo Mladinski ceh. Med socialnimi programi sta tu mladinska ulična vzgoja Skala in projektno učenje za mlade PUM Celje.
Zadnje obdobje, prikazano na sedmem panoju, je čas za nove pobude, hkrati pa čas za utrjevanje struktur. V inšpektoriji deluje šest SMC-jev, vzpostavljena je organizacijska oblika zavodov na Rakovniku, v Želimljem, Mariboru, Celju in Veržeju. V Sloveniji deluje 12 skupnosti, 6 v zamejstvu in izseljenstvu, 3 pa v diaspori: v Podgorici in Mužlji.
Rdeči zemljevid prikazuje, da je salezijanska družba danes dejavna od Ankarana do Maribora in Veržeja. Zemljevid lahko pogledamo tudi kot odprto misijonsko področje, saj je prostora za oznanjevanje v naši domovini še veliko. Nenazadnje se tega toliko bolj zavedamo, od kar je v zadnjem letu med nas prišlo pet misijonarjev iz Afrike in Azije.
Razstava je umeščena v prostor vrh stopnic, med Majcnovo hišo in Rakovniški grad, v nekakšen prehod in nam sporoča, da smo tudi mi delček te poti, torej smo tisti, ki prispevamo svoj odtis.
