V korak z mladimi.

+ Stane Okorn SDB

V ponedeljek, 18. januarja 2021, se je v 99. letu življenja vrnil v Očetovo hišo
salezijanec duhovnik Stane Okorn.

– – – – – – – – – – – – –

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru. Amen.

Marko Košnik, inšpektor
Ljubljana, 20. januarja 2021

– – – – – – – – – – – – –

Stane Okorn SDB
Rojen: 24.12.1922, Ljubljana Rakovnik
1. redovne zaobljube: 03.08.1940
Duhovniško posvečenje: 29.06.1950
Umrl: Trstenik, 18.01.2021

– – – – – – – – – – – – –

Na dan spreobrnitve apostola Pavla smo se poslovili od našega pokojnega salezijanca duhovnika prof. Staneta Okorna. Pogrebno sveto mašo in pogreb na Rudniku v Ljubljani je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf, inšpektor Marko Košnik pa je orisal življenje in delo rajnega sobrata.

Rajni sobrat Stane Okorn je na božični večer praznoval 98 let. Bil je ponosen, da je njegov voščeni Jezušček, ki ga je nekoč dobil za dar v Mostah, letos krasil mizo skupnosti. Deloval je vedro, krepko in pogumno in si postavil za cilj, da zagotovo dočaka 100 let. V dokaz svoje kondicije je naredil še nekaj  predklonov in počepov. Toda nevidni in skriti sovražnik telesa – virus – je vstopil v njegovo telo in ga ošibil do te mere, da se šibko telo ni moglo več braniti in g. Okorn je končal tek življenja in prestopil prag večnosti. Zaspal je mino in v krogu sobratov, ki so ga spremljali na tej zadnji poti in zanj molili, da bi čim prej zrl obraz usmiljenega nebeškega Očeta.

Svojo poklicno zgodo, zgodbo življenja, je pokojni sobrat Stane zapisal v knjižici V znamenju polarnega sija. Njegov poklic se je rodil pod Marijinim plaščem na Rakovniku. Marjin Magnificat, njena hvalnica, njen »fiat«, je zaznamoval njegovo poklicno pot. Imel je Marijin pogum, njeno odločnost, ko je izgovarjal svoj »fiat« Gospodu. Njegovo življenje in salezijanski poklic je varovala Marija. Doživel je uresničitev Marjinih napovedi in sporočil. Marija v Fatimi je 13. junija 1917 napovedala nebesne pojave, ki bodo naznanjali prihod velike vojne vihre: »Ko boste videli noč, obsijano z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga pošilja Bog …« Prvega sija 25. februarja 1938 nad Ljubljano ni videl, videl pa je le drugega veliko šibkejšega na Radni v septembru 1939, ko je začenjal noviciat. Bila je to napoved velikih preizkušenj, pa hkrati blagoslova in varstva, saj je na Marijino priprošnjo premagal vse tegobe vojne, dolgo let služil salezijanski družbi, dočakal modrost let in zaspal v Gospodu v visoki in častitljivi starosti 98 let v ponedeljek 18. januarja 2021.

DUHOVNA PODOBA

Navdušenje nad darom življenja

V življenju rajnega sobrata Staneta ni najti duhovne in poklicne grenkobe. Je le zahvala, navdušenje, volja do življenja in hvaležnost. To smo čutili ob njem v zadnjih letih njegovega življenja. Zaznamoval ga je Rakovnik in rodno Barje ter trdo kmečko delo. Na Rakovniku je zaslutil mogočno Marijino priprošnjo. Njen Materinski plašč ga je varoval celo življenje. Tu je našel poklic, v katerem je bil premočrten. Nikoli ni podvomil, le prešibak se je čutil, da bi lahko dovolj dobro odgovoril na Marijin klic. To ponižnost je ohranil celo življenje.

Njegov lok življenja je zajel največje epohalne spremembe človeštva, ki si jih težko predstavljamo v času življenja nekega posameznika. V mladosti je doživel velik razcvet salezijanskega dela med vojnama, nato velik propad vsega, ječa in komunistični režim, pa zopet vznik salezijanskega dela na Slovenskem vse do osamosvojitve Slovenije, ko je Srednja verska šola preimenovala v Gimnazijo Želimlje in sprejela dijake in dijakinje. Doživel je prenovo 2. vatikanskega koncila, moderno dobo, vse do postmoderne dobe, do vzpona računalniške in digitalne dobe. Ni zaostajal za časi. Bil je človek širokega zanimanja in v koraku s časom. Želel je zajeti vse, kar je bilo dobro, kar je promoviralo življenje.

Predanost v služenju

Koliko služb in hiš je zamenjal g. Okorn. Prepotoval je domovino. Bival na raznih krajih. Ljubil je Slovenijo, Rakovnik, Želimlje, toda bil je tudi v tujini: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Kanada …  To kaže na njegovo neverjetno predanosti in služenje inšpektoriji. Pokorščina mu je bila prvo vodilo. In ker jo je z veseljem izpolnil, mu je bila vsaka nova služba za izziv. Bil je na razpolago, bil je vedno pripravljen. Ni se bal novosti ali zagrabiti na novo. Predstavljajte si, da vi pri 80-ih odidete v tujino v Hamilton. On je imel sposobnost iti in narediti. Pri sedemdesetih se je učil kitaro.

»Prihajam, da izpolnim tvojo voljo«, je bilo njegovo geslo. V njem zato lahko občudujemo veliko sposobnost prilagoditve časom in dogodkom, da bi izpolnil Božjo voljo. Gre za konkretno držo zaupanja v Marijo. To mu je v času bega na Koroško, pa potem v zaporu v Ljubljani pomagalo k preživetju. Ni bil boječnež, ampak premočrten, odločen, ki se je znal postaviti tudi uradnikom in sodnikom po robu, toda hitro se je znal prilagoditi in znajti v novi situaciji. Ni moledoval, ampak se je vrgel v novo. Česa vse se je lotil, katere vse službe je opravljal, koliko najrazličnejših predmetov je usvojil in jih poučeval, koliko jezikov je govoril … To je bil on, med sobrati v inšpektoriji zaradi tega zagotovo poseben in izjemen. Kje vse je bil in česa vsega se je lotil. Bil je globok duhovnik, župnik, pastoralni delavec. Bil je izjemen profesor, ki smo se ga vsi zapomnili po njegovi hitri jezi in glasnih profesorskih učnih urah, vendar izjemen v znanju, profesorskem čustvu in poučevanju. Koga vse ni učil? Vsa srednja generacija salezijancev mu je lahko zato hvaležna. Bil je strog, vendar tudi popustljiv in človeški.

Salezijanec obdarjen z mnogimi darovi

Bil je človek velikih sposobnosti: glasbenik, organist in zborovodja. Bil je režiser. Salezijanske kandidate je učil Gržinčičevega Miklavža, dramske igre, ki jih je režiral  za starše in širšo publiko. Dirigiral in vodil je orkester … Bil je krojač, čebelar, vrtnar, sadjar … in strasten igralec Taroka. Bil je prevajalec, velik kulturnik, poznavalec. Živa enciklopedija To ga je zaznamovalo, zato je bil odličen sogovornik in spoštovan kot duhovnik širokega znanja, razgledanosti in svetovljan.

Predvsem pa je bil s srcem salezijanec in duhovnik. Kot salezijanca ga je krasila zvestoba poklicu. Ljubil je don Boska in njegovo delo. Kdo bi mogel reči, da ga ni posnemal v gorečnosti in njegovi delavnosti za duše. Imel je izreden čut za mladino, za poklice, ko je navduševal po župnijah in misijonih … Poznali smo ga kot profesorja, toda bil je  preprost katehet, blizu otrokom in mladim. Gorečnost oznanjevanja mu ni pustila, da bi počival. Ves čas je bil v pastorali, vse konce tedna je bil na pomagal po župnijah. Želel je posredovati naprej don Boskovo veselje, to voljo do življenja, zato je tako rad govoril o svojem poklicu, ker je bil v njem srečen.

V znamenju polarnega sija

Gospod Stane Okorn je živel v znamenju Marijine napovedi, da ga bo varovala. Videl je polarni sij, ki je napovedal prihodnje čase. Zato je pogosto ponavljal: »Vse je uredila Marija. Marija Pomočnica me je vodila za roko«. »Na dobri poti smo. Marija je vedno z nami«, je ponavljal skupaj z don Boskom in zmogel prestati vse viharje življenja. Od tod je čutil hvaležnost, od tod je črpal tak pogum in odločnost za prihodnost. Od tod tudi naša hvaležnost Gospodu za dar njegovega življenja. Ne, ne smemo biti žalostni, ampak se radovati, biti ponosi, da imamo takega sobrata, sedaj priprošnjika, ki nam bo pri Mariji izprosil milosti novih poklicev.

ŽIVLJENJSKA POT

Življenjska pot salezijanca, duhovnika in profesorja Staneta Okorna se začne v letu, ko je bila ustanovljena Jugoslovanska inšpektorija v Ljubljani. Rodil se je leta 1922 na dan pred božičem. Očetu Antonu in materi Heleni (roj. Nebec) se je rodil deseti otrok Stane, toda le nekaj minut za njim je prijokal na svet še njegov dvojček. Krstili so ga na god sv. Štefana na Trnovem v Ljubljani.

Osnovno šolo je obiskoval na Barju. Zakrament sv. birme je prejel na praznik Marije Pomočnice leta 1931 v župniji Trnovo. Bil pa je kuhan in pečen na Rakovniku. Od tod je hranil otroške spomine na blagoslov zvonov in orgel, na salezijanske misijonarje in njihove navdušene pridige. V tem času pravega razcveta salezijanskega dela na Rakovniku je obiskoval gimnazijo na Poljanah in nato  I. moško realno gimnazijo do petega razreda (1934-39). Največjo spodbudo za salezijanski poklic je dobil pri tovariših iz rakovniškega oratorija, med katerimi sta bila tudi Stane Kahne in Mirko Žerjav. Bil je navdušen nad lepimi zgledi salezijancev zato zaprosi za vstop v salezijanski noviciat na Radni.

To je pomenilo slovo od otroških let, saj se je 18. junija 1939 prvikrat poslovil od doma in začel novo pot salezijanskega poklica. Noviciat se je začel 19. junija 1939, prve zaobljube pa je napravil 3. avgusta 1940 na Radni. Po noviciatu, ko še ni končal šestega razreda gimnazije, je že vojna korenito presekala mirni tek življenja. Iz Radne so mladi salezijanci bežali pred Nemci na Rakovnik, da bi končali šesti razred in se od tam nato preselili na Lisičje nad Škofljico. Ker pa so jih na Lisičjem ogrožali partizani s svojim vdorom v zavod in z grožnjo po mobilizaciji, so se vrnili zopet nazaj na Rakovnik, kjer so v letu ’43 dokončali šolo in maturirali (7. 7. 1943) na I. moški realni gimnaziji v Ljubljani v času, ko je Kraljevina Italija zasedala Ljubljano.

Po maturi je ekonom mlade salezijance poslal na grad Boštanj pri Grosupljem, kjer naj bi z delovno akcijo pridelali prehrano za Rakovnik, kar se je pozneje izkazalo za zelo veliko napako. Njihov položaj se je namreč kmalu resno zapletel. Italijani so se umaknili iz Ljubljanske pokrajine. Partizani so začeli napadli vaške straže na Dolenjskem, ob boku katerih so se mladi salezijanski kleriki želeli vrniti v Ljubljano. Pri umikanju so se zatekli na grad Turjak, kjer so bile zbrane tudi druge vaške straže. Tu so 19. septembra doživeli napad s topovi. Predali so se in padli v partizansko ujetništvo. Po dvomesečni ječi je bilo večino vojakov pobitih v Jelendolu. Staneta je varovala Marija, da je ostal živ, saj je bil dodeljen v delovno brigado, ki pa so jo kmalu zajeli Nemci po zasebni celotne Dolenjske. Odpeljali so jih v Ljubljano, od koder pa se je on hitro izmuznil in spet našel dom na Rakovniku.

Inšpektor ga je želel takoj poslati na grad Škrljevo, vendar se bile vse vezi pretrgane, zato je februarja 1944 odšel na asistenta v Gorico, kjer je skrbel za vzgojo slovenskih dijakov in zaradi morebitnega zavezniškega izkrcanja v Trstu. Ker to tega ni prišlo, se je želel vrniti nazaj v Ljubljano, kar pa mu je dva meseca preprečevalo vnetje trebušne mrene. Bolezen se razvila v pljučnico. Zato je ob vrnitvi v Ljubljano bil sprejet v bolnišnico. Občutljivost na prehlad mu je ostala celo življenje. Bližal se je umik Nemcev. Partizani so se bližali Ljubljani. V tej negotovosti in grožnji po komunističnem maščevanju je z nahrbtnikov na rami odšel proti Karavankam. Vmes je Marijo na Brezjah prosil, naj ga živega pripelje nazaj domov. Tam so ga vojaki preoblekli v vojaško obleko. Šel je skupaj s kolono vojakov na Vetrinjsko polje, kjer so čakali, da se vrnejo, potem ko bodo zavezniki zavzeli Slovenijo. Vsaj tako so upali. Prišel je dan, ko naj bi jih Angleži pošiljali proti Trstu, vendar so v Škoflji Loki dokončno spoznali veliko prevaro, ko so jih partizani napodili iz vagona, jih med potjo pretepati in strpali v uršulinski samostan. Sodili so mu in ga poslali v Kamnik, pa nazaj v Kranj, dokler ni bil 14. junija 1945 poslan v zapor na Miklošičevi cesti. Za tolažbo mu je ostal rožni venec, ki mu je pomagal preživljati čas v samici. Po Božji previdnosti se javi za krojača v zaporoških delavnicah, kjer je srečal Janka Božiča, krojaškega mojstra v obrtnih delavnicah na Rakovniku, ki mu je nato pomagal in ga naučil šivati hlače, suknjiče in telovnike. Vmes je potekalo sojenje.

Maja 1946 je bil obsojen na osem let, vendar po prizivu in pričevanju nekaterih bivših gojencev z Rakovnika, je bil na praznik sv. Terezije Deteta Jezusa, oproščen krivde in kazni. Še isti dan je zapustil zapor, šel za nekaj dni domov, potem pa nadaljeval s teologijo. Ker so 1947 z odločbo komunistične oblasti rakovniški zavod zaprli, je skupaj z bogoslovci tri leta bival v ljubljanskem semenišču in od tam obiskoval teološko fakulteto. Študije filozofije so mu priznali iz časov gimnazije, zato je nadaljeval s tretjim letnikom in na koncu dosegel državno diplomo (27. junij 1952), preden je bila Teološka Fakulteta izključena iz Univerze v Ljubljani.

Večne zaobljube je napravil na Rakovniku na praznik sv. Petra in Pavla leta 1949, bil v marcu 1950 posvečen v diakona, leto pozneje pa na isti praznik posvečen v mašnika po rokah knezoškofa Antona Vovka. Novo mašo je imel na Rakovniku 2. junija, ponovitev pa v svoji krstni župniji na Trnovem. Že naslednji dan ga je inšpektor Ivan Špan poslal za kaplana na Kodeljevo. Tam je poleg službe mašnika vodil pevski zbor. Njegovo pastoralno delo je prekinil vpoklic v vojsko za 10 mesecev. Po odsluženi vojaščini je novembra 1954 nastopil službo župnika v Tomišlju, kjer je nadomestil dotedanjega župnika g. Avguština Jakoba, ki je bil imenovan za inšpektorja. Dokončal je gradnjo župnišča, pa se lotil tudi drugih obnov. Tam je ostal sedem let kot župnik, poleg tega pa ga je inšpektor usmeril v študij, da bi končal profesuro.

Vpisal se je na francoski in italijanski jezik s književnostjo. Študije je opravil med leti 1959 do 1962, ko je diplomiral na oddelku za romanske jezike in književnosti. Še med zaključevanjem študija je bil poslan na Reko, kjer so salezijanci vzpostavili svojo gimnazijo. Bil je imenovan za profesorja italijanščine, zemljepisa in zgodovine umetnosti. Poleg tega je bil še ekonom. Po letu 1964 se je g Okorn skupaj z novinci in kleriki preselil v Križevce na Hrvaškem.

Po treh letih se je vrnil v Slovenijo v Želimlje. Noviciat in študentat za Slovence se je vzpostavil najprej Želimeljskem župnišču, kmalu zatem pa v novo zgrajeni prizidek pole župnišča, kasneje pa v novo zgrajeno poslopje Srednje verske šole Želimlje. Postal je prvi ravnatelj te šole. Potrebno je bilo vzpostaviti šolo, najti učitelje. Veliko predmetov je učil kar sam. Poleg te službe ga je g. inšpektor Jurčak imenoval še za župnika v Želimljah (1967). Po 10-ih letih se je tej službi odpovedal, saj je bilo usklajevanje med župnijo in šolo pretežko. Poleg šole je še naprej konec tedna hodil v pastoralo na Dobrno, pa v Šentrupert in tudi drugam. 24 let je bil glavni temelj Srednje verske šole. S svojim poučevanjem in vzgojo je zaznamoval dolge vrste salezijanskih generacij.

Ob začetku slovenske pomladi, ko je nastala Gimnazija Želimlje in so vajeti prevzeli mlajši sobratje, se je moral posloviti in oditi na Rakovnik za inšpektorialnega tajnika. Nazaj je še hodil poučevat, dokler ni zadnje generacije prišla do mature. Po štirih letih ga je inšpektor poslal na Koroško in sicer v Št. Primož, obenem pa za župnika na Apačah v Rožu. Po dveh letih je bil imenovan za ravnatelja v Katehetskem centru na Rudniku, dokler ni bil leta 1999 za eno leto vzpostavljen noviciat. Njegovo delo je bilo predvsem prevajanje za založbo Salve in aktivno pastoralno delo. Za kratek čas je bil tudi v Hamiltonu v Kanadi.

Z Rudnika je odšel na Trstenik za ravnatelja. Vseskozi je g. Okorn pomagal po različnih krajih in bil neumoren delavec ter prevajalec. Njegovo veliko prevajalsko delo je bil prevod opomb Jeruzalemske izdaje Svetega pisma iz francoščine v slovenščino. In veliko drugih besedil v službi inšpektorije je prevedel. 2010 je praznoval je biserno mašo na Rakovniku, septembra 2020 pa še železno mašo, ko je obhajal 70-let duhovništva in 80 let redovnih zaobljub. Res neverjetna leta, ki jih je do zadnjega živel polno in z največjim veseljem. Rad je živel svoj poklic, v katerem ni poznal grenkobe. Zato je svoje življenje izpolnil z vzklikom: »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom vzel in klical Gospodovo ime.« (Ps 116,12-13)

Viri:
Okorn S., Utrinki iz življenja zlatomašnika, v: Med brati, leto XXXIII, 2000/2001, štev. 2, str. 60–64.
Okorn S., V znamenju polarnega sija, Salve, Ljubljana 2005.
Lojze Dobravec, Pridiga ob 80. obletnici življenja sobrata Staneta Okorna. Rokopisni zapiski.

Morda vas zanima tudi