Teden dni pred Majcnovo nedeljo, ko bo na Rakovniku potekala slovesna sveta maša ob zaključku škofijskega postopka za priznanje svetništva Božjega službanika Andreja Majcna, je nekaj misli o salezijanskem misijonarju in o samem postopku strnil vicepostulator dr. Alojzij Slavko Snoj.
Smo tik pred zaključkom škofijskega postopka za priznanje svetosti Božjega služabnika Andreja Majcna. Kaj vse je bilo potrebno storiti, da se bo lahko škofijski postopek sklenil?
Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore je 21. avgusta 2019 podpisal odlok: »Zaključek škofijskega postopka za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika Andreja Majcna.« Končano je kopiranje slovenskega in italijanskega izvirnika (arhetipa) zbranih in overjenih dokumentov o življenju in poslanstvu salezijanskega misijonarja Andreja Majcna. Slovenski izvirnik obsega skoraj 8000 strani, italijanski pa še nekaj več. Potrebni so trije izvodi slovenskega in trije izvodi italijanskega izvirnika in še Majcnovi zbrani natisnjeni članki, kar skupno znese blizu 50.000 strani. Pripravljenih je 25 škatel, v katerih bo gradivo zapečateno; 8 jih bo za Nadškofijski arhiv v Ljubljani, 17 pa jih bo treba dostaviti Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rim.
V knjižici Capljal sem po stopinjah svetnikovste izbrali nekaj Majcnovih zapisov iz duhovnih dnevnikov in meditacij. Kako bi opisali ta duhovni opus in kaj vse lahko sodobni človek črpa iz njegove zapuščine?
Njegovo osebno in misijonsko življenje je izrecno povezano s poslanstvom sv. Terezije – zavetnice misijonov (30. september je tudi Andrejev »dies natalis«, še poprej pa rojstni dan) in sv. Janeza Boska; misijonarjev ideal je bil postati »Alter Don Bosco«. V resnici je postal »Vietnamski Don Bosko« kot oče in spremljevalec številnih duhovnih poklicev. Svoje življenje je dopolnil kot iskani spovednik v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.
Vzklik, ki je bil tedaj napisan nad vhodom v cerkev: »O Marija, pomočnica bila si in boš nam ti«, ga je spremljal vse življenje. Pogosto ga je ponavljal in zapisal. Marijo je vedno doživljal kot osebo, živo navzočo v lastnem življenju in misijonskem poslanstvu.
Z zaključkom škofijskega postopka delo ni končano. Kaj bo še potrebno storiti, da bomo nekoč lahko Božjega sklužabnika častili na oltarju?
Če znamo brati čudeže, jih okrog nas moremo občudovati vsak dan. Mednje lahko uvrstimo novo Majcnovo hišo na Rakovniku pa tudi – po raznih preizkušnjah – zaključek škofijskega postopka. Stvarnikov čudež je brez dvoma Božji mož, kakršen je naš sobrat Andrej Majcen, zato poživljajmo zatekanje k njegovi priprošnji, da ga Božja vsemogočnost s čudeži ovenča s svetniškim sijajem v njegovo poveličanje in v našo zemeljsko in nebeško srečo.