Naravna katastrofa v Turčiji in Siriji počasi izginja s prvih strani novic. Ostajajo pa porušeni domovi, mrtvi in tisoči, ki potrebujejo pomoč. Delegat za družbeno obveščanje salezijanske inšpektorije Deteta Jezusa na Bližnjem vzhodu je zbral različna pričevanja mladih preživelih, ki so bili sprejeti v Don Boskovem centru v Alepu. Iz njihovih besed veje tako strah prvih trenutkov, pa tudi doživeta solidarnost in občutek olajšanja, da so lahko skupaj v salezijanskem objemu.
»Preživeli smo več kot 10 let vojne, a morda so ti trenutki najstrašnejši, ki smo ga doživeli … Ne moremo opisati, kaj smo doživeli«, pravi Joelle Klzi, animatorka v salezijanskem oratoriju. In vendar so to mladi, obdarjeni z veliko vzdržljivostjo, ki uspejo tudi v tej situaciji najti sposobnost, da se zahvalijo tistim, ki so zanje naredili vse. »Salezijanci so odprli svoja vrata, nič nam ni manjkalo … Iz srca se jim zahvaljujemo, saj smo poleg materialne podpore prejeli tudi moralno,« pravi Judy Elia, mladenka iz Alepa.
Na primer, mali Micho pripoveduje: »Bil je grozen potres: zbudili smo se prestrašeni in čakali, da se tresenje ustavi, ker so zidovi padali. Šli smo dol, močno je deževalo in prespali smo zunaj. Ampak zdaj me ni več strah, ker sem pri ‘Don Bosku’ in se igram s prijatelji«.
»Bili smo v postelji, ko se je zgodilo in čez nekaj sekund pristali na ulici,« pravi mlada Judy Elia, zobozdravnica. S seboj nisem vzela ničesar, samo da smo čimprej pobegnili ven. Iskali smo odprt prostor, stran od zgradb, v zelo težkih razmerah, saj je tudi deževalo … Od dneva potresa smo tukaj. Salezijanci so odprli svoja vrata, nič nam ni manjkalo. Dali so nam odeje, vzmetnice, tri obroke na dan …«.
Stephanie Sultanem, študentka medicine, ki te dni dela na salezijanskem oratoriju, je spregovorila o zavzetosti salezijancev in njihovih sodelavcev. »Po potresu smo uredili zbirališče zdravil za veliko število ljudi, ki so med nami. Namenjena so ljudem, saj so zbežali iz stanovanj, ne da bi mogli vzeti zdravila in se ne morejo več vrniti zaradi nezanesljivosti struktur.«
Preizkušnje, s katerimi se danes sooča na tisoče ljudi v Siriji, so resnično ekstremne: »Ne vem, kako daleč lahko ljudje z upanjem gledajo v prihodnost, še posebej po dolgih letih vojne,« zaključuje Joelle Klzi. Vendar sklene: »Vem samo to, da nas je Gospod rešil gotove smrti«.
Nekatera pričevanja so na voljo s slovenskimi podnapisi.