Mladi danes živijo v globaliziranem svetu, v mreži medsebojnih povezav in odnosov. Dobrine, informacije, elektronske slike, pesmi, zabava in moda se skoraj takoj razširijo po vsem planetu. Družbena omrežja so postala njihovo naravno okolje, preko njih spoznavajo svet, ki jih obdaja. Salezijanec Ariel Fresia predstavlja izviren pogled na razumevanje teh hiperpovezancev.
Mladi tvorijo nov družbeni subjekt, vezan na komunikacijo, sočasnost, nove tehnologije omrežij in vmesnikov. Zato način vzpostavljanja vezi in ohranjanja odnosov postaja fleksibilen in tekoč, ker so hiperpovezani brez potrebe po bivanju v nekem prostoru in preživljanju časa v njem. Barbero trdi, da kultura prikazuje »tri razsežnosti: prostor sveta, ozemlje mesta in čas mladih«. Oni bivajo v večdelnih prostorih, upravljajo različne časovnosti in se gibljejo v brezčasnem času.
Mladi, rojeni v tej dobi, znajo upravljati z elementi, potrebnimi za razvoj v zgodbi sedanje kulture. Rojeni so v digitalni kulturi in omrežjih. Spremembe v jeziku, miselna ureditev informacij, mnogoterna in različna pozornost, prostorske in časovne razsežnosti morajo biti spremenljive, da lahko mislimo na to, kako se ta novi mladi subjekt oblikuje znotraj omrežij. Dejstvo, da se lahko povežemo z mladostnikom preko novih tehnologij komunikacije, samo po sebi ne pomeni, da se lahko tega naučimo, če ne dešifriramo načina zaznavanja in razvijanja v tisti kulturi. Biti povezani ne pomeni nujno dejansko deliti njihove šifre. Odrasli so tujci ob novem jeziku in pred njegovimi obredi, za katere je potrebno imeti skupne interpretacijske šifre. Ni dovolj znati delati z enakimi razpoložljivimi pripomočki.
Metode odraslih, s katerimi se hočemo približati načinu življenja mladih, ne povzročajo drugega, kot da puščajo odrasle zbegane ob spremembah, ne da bi bili sposobni ustvariti drugega predloga, ki ne bi bil apologetski. Mnogi odrasli pravijo, da mladi ne komunicirajo in da uporabljajo tehnologijo samo za zabavo in materialne cilje. Poleg iz oči v oči ali neposrednega stika, mladi komunicirajo preko nekih drugih vzorcev, živijo hiperpovezani in razvijajo različne ravni posredne komunikacije. Svojo subjektivnost gradijo v tehnologijah komunikacije, omrežij in vmesnikov.
Zato ker se procesi družbenih sprememb, kulturne spremembe in tehnološka revolucija »eksponentno širijo zaradi njihove sposobnosti, da ustvarjajo vmesnik med tehnološkimi področji preko skupnega digitalnega jezika, v katerem je informacija ustvarjena, arhivirana, ponovno najdena, predelana in posredovana«. Področje komunikacije je zapleteno, je področje, v katerem mladi prepletajo nove oblike vezi in družbeno oblikovanje identitete. Poleg težav dostopnosti je razlika kulturnega kapitala, ki ovira razpoložljivost virov komunikacije, medsebojnih in hipertekstualnih povezav. Tako tisti, ki imajo dostop do kulturnega porabništva, kot tisti, ki nimajo dostopa do njega, so naslovniki pastoralnih predlogov, ki se nahajajo na mejah cerkvenega poslanstva. Oboji mladinski subjekti živijo sredi pretoka informacij, družbenih omrežij in posredne komunikacije.
Mladi obvladajo tehnologije omrežij, so v ekosistemu omrežij in se tako lahko hitro soočajo s spremembo obdobja. Zanje sobivanje resničnega z digitalnim ne predstavlja problem. Niso samo tehnologije, so oblike družbenega izražanja. Odnosi v omrežjih so del graditve osebnosti in odmevajo v vsakdanjem življenju. Omrežja so del življenja mladih in tudi našega, njihovih sodobnikov, čeprav nas stanejo.
Omrežja tvorijo nov scenarij subjektivnega in zgodbe vezi, ki se ustvarjajo in poustvarjajo. Če hočemo misliti na pastoralno prakso in vreči mreže v omrežja, se bo potrebno spustiti v resničnost mladih, da bi razumeli njihove zahteve in njihove oblike povezovanja; torej moramo preoblikovati miselne sheme in predloge.
ANS, prevod K. Š.